Rumeni dren (Cornus mas) za lesko ne kasni kaj dosti. Odvisno kje rastlina raste na prisoji ali osoji, na vlažnih ali suhih apnenčastih tleh Krasa. Je samostojni grm ali dolga linija žive meje. Dren se namreč razpira zelo zgodaj in iz luskolistov se razvijejo rumena kobulasta socvetja, ki so iz dneva v dan bolj vidna. Če je rastlina dovolj soncu izpostavljena, potem vse bolj rumeni, v nasprotnem je cvetov manj in so bolj redki na dolgih poganjkih. Prav zaradi tega so drenovi grmi najlepši na Krasu, kjer je vode bolj malo, kjer so izpostavljeni soncu. Počasneje rastejo in zato so presledki med posameznimi členi na poganjku krajši, kar pa rastlino naredi lepšo. Tako kot v naravi, ko je rastlina izpostavljena soncu in prosto stoječa, enako se grm obnaša v vrtu. Če ga zasadimo na sončno mesto, je to že marca lahko ena sama rumenina. Rumeni dren pa je zelo uporaben tudi za živo mejo, predstavlja eno izmed lepših in najmanj zahtevnih živih mej. Kljub temu, da živo mejo strižemo, se dren ne da. Vsako leto cveti. Živa meja je taka, kot da bi bila prepletena z žicami, saj je povsem neprehodna. Z leti postane tako gosta, da tudi tedaj, ko pozimi dren zgubi listje še vedno nudi dovolj zastora pred pogledi. Drenova živa meja ima še kakšno drugo dobro lastnost. Sneg jo nikoli ne spodvije, pa četudi se malo upogne, se sama zravna, ker je res žilava - kot dren. Ko rastlina svojo rumenino začne izgubljati, potem šele se počasi začno razvijati listi. Plodovi dozorijo avgusta in tedaj kljub striženju še vedno dobimo dovolj drenulj, tako da iz njih naredimo marmelado. Ker je živa meja tako gosta pa je vedno v njej dovolj ptičjih gnezd.
Tekst: J. Bavcon |
) DELU VRTA
