Poleg kranjske lilije pri nas v naravi rasteta še turška lilija ali zlati klobuk (L. martagon) in brstična lilija (L. bulbiferum). Glede na nadmorsko višino je prav brstična lilija najpogostejša v nižjih delih, medtem ko se kranjska in turška raje zadržujeta v višjih legah. Brstična lilija se je v razvoju prilagodila pomanjkanju svetlobe. Poleg cvetenja je razvila nespolni način razmnoževanja z zarodnimi brstiči. Rastline, ki so mnogokrat v senci dreves, so šibkejše, razpotegnjene z ozkimi listi, v zalistju je mnogo brstičev. So pravo nasprotje tistim na sončnih legah, ki imajo večje liste in ponavadi brstiče razvijejo pozneje. Brstiči brstične lilije so sestavljeni podobno kot drobne čebulice; do jeseni dozorijo, naredijo celo majhne korenine in zametek mlade rastline je že pripravljen za rast. Zato ne preseneča dejstvo, da pogosto skupaj raste več brstičnih lilij, še posebno mladi primerki. Kranjska in turška segata na rob gozdne meje v visokogorju ali celo čeznjo. Tam cvetijo pozneje.
Tekst: J. Bavcon |
) DELU VRTA
