V letu 2000 praznuje Botanični vrt v Ljubljani 190-letnico delovanja in je naša najstarejša kulturna, znanstvena in izobraževalna ustanova z neprekinjenim delovanjem. Leta 1810, v času Ilirskih provinc, je bil ustanovljen kot vrt domovinske flore v okviru visoke šole (École Centrale). Zasnoval ga je Franc Hladnik, ki je bil tudi njegov prvi ravnatelj. Prvotno je vrt meril 33 arov. Hladniku in njegovemu poznanstvu z avstrijskimi botaniki gre tudi zahvala, da se je po obnovi avstrijske oblasti vrt ohranil. Po letu 1922 so ga tudi povečali za približno 16 arov in ogradili z zidom. Hladnik je v vrtu deloval do leta 1834, ko je vodstvo prevzel J. N. Biatzovsky. V tem času so vrt spet povečali. Od leta 1850 do 1867 je vrt uspešno vodil Hladnikov učenec Andrej Fleischmann. Leta 1844 je izšlo njegovo delo "Übersicht der Flora Krains" (Pregled kranjske flore).

Nov razcvet vrta se je začel pod vodstvom Alfonza Paulina leta 1886. Že čez tri leta (1889) je začel z izdajanjem vsakoletnega seznama semen (Index seminum), ki so ga pošiljali sorodnim ustanovam po svetu. Od 1901 do 1936 je izhajala Paulinova znamenita herbarijska zbirka Flora exsiccata Carniolica. Omeniti velja še vrtnarja Franca Juvana, Paulinovega učenca, ki je v vrtu deloval 64 let. Leta 1920 je vrt prešel pod okrilje leto prej ustanovljene Univerze v Ljubljani, kjer deluje še danes.

Po drugi vojni, leta 1946, je vodstvo prevzel Jože Lazar. Vrt je povečal na 2,35 ha in zgradil rastlinjak. Sledil mu je Vinko Strgar (1967 –1992), ki je nadaljeval njegovo delo in še izboljšal stike s sorodnimi ustanovami po svetu.

Zaradi širitve ceste se je vrt pozneje zmanjšal na 2 ha. Zaradi tega je bila sprejeta dokončna odločitev o ureditvi novega vrta v okviru Biološkega središča pod Rožnikom, nasproti živalskega vrta, ki pa žal še vedno ni uresničena. Z letom 1991 je bil obstoječi vrt zavarovan kot spomenik oblikovane narave in bo tako, tudi kot del naše kulturne dediščine, deloval še naprej.