Oleandrovec, perujski (Thevetia peruviana K. Schum.)

Od kod izvira: Čeprav je v hladnejših predelih to rastlina, ki jo pokonča že prvi mraz, se je marsikje v tropskih predelih, zunaj naravnega območja svoje razširjenosti, v komaj sto letih že zelo razširila in podivjala. Velja za zelo nevarno invazivno vrsto. Thevetia je rod z osmimi predstavniki, ki so doma v tropski Južni Ameriki in v še toplem delu Severne.
V Evropo je rastlino zanesel francoski misijonar André Thévet (1502–1590), ki je za tiste čase prav dolgo živel. Leta 1550 je sodeloval pri francoski odpravi v Brazilijo in tam nabiral rastline. Bil je eden izmed večjih francoskih popotnikov šestnajstega stoletja: obiskal je vso zahodno Evropo, Bližnji vzhod in Brazilijo. Preživel je štiri francoske kralje in napisal tri knjige. Rod oleandrovcev je prav njemu na čast dobil ime Thevetia.

Mandevila (Mandevilla splendens Woodson) 

Opis rastline: Lepotici je ime Mandevilla; ni edina, v tem rodu jih je kar več kot 120. Taksonomsko je kar veliko zmešnjave, ker jo nekateri imenujejo Dipladenia, drugi pa Mandevilla. To so večinoma vednozelene olesenele ovijalke iz tropskih gozdov Centralne in Južne Amerike. Rastlina ima usnjate, bleščeče in enostavne elipsaste liste. V steblih je mlečni sok – lateks. Cvetovi se pojavijo poleti. So veliki, veterničasti in roza barve pri tistih najpogostejših, ki jih večinoma dobimo v trgovinah (Mandevilla splendens Woodson). Pri nas se rastlina pojavlja šele v zadnjih nekaj letih. Nekatere vrste tudi zelo dišijo. Ko rastlino malo bolje pogledamo, lahko opazimo, da je cvet tako veterničast, kot pri oleandrih ali olenadrovcu, gre res za rod iz iste družine.  pasjestrupovk – Apocynaceae. Rumenina v goltu samo še poudari lepoto cvetov. V popkih cvetni listi prekrivajo drug drugega, vendar ohranjajo veterničasto razporeditev. Prav zato so popki, ki so lahko kar debeli, ravno tako zanimivi.

Kavovec (Coffea arabica L.)

Izvor rastline: Manjše drevo ali večji grm kavovca (Coffea arabica L.), odvisno, kako rastlino obrezujejo, je doma v gorskih gozdovih Etiopije. Tudi vseh tja do 40 vrst iz tega rodu raste v tropski Afriki. Kljub temu je največji proizvajalec kave Brazilija.
Legenda pravi, da je pastir presenečen ugotovil, da je koza po obžiranju kavovca začela poplesavati. Ko je tudi sam poskusil rastlino, je zaznal poživljajoč učinek. V Etiopiji so domačini kavo uživali že v davnini. Pozneje se je razširila po arabskem svetu, od Arabcev pa so jo prevzeli Turki. Kjub temu je dolgo ostala rezervirana za islamski svet. V Konstantinoplu so prvo kafeterijo odprli že leta 1475. Zaradi velike vneme pitja kave in opuščanja verskih obredov so nastale težave. Sultan Murat IV. je leta 1633 ukazal zapreti in podreti vse kavarne. Pa se to ni zgodilo in odlok so ukinili; ljubitelji kave so tako zmagali.
V Evropo je kava zašla zelo pozno, šele v sedemnajstem stoletju. Prve kavarne so odprli v Angliji šele leta 1652, v Parizu 1672. Tudi tu se je zgodba z zagovorniki in nasprotniki ponovila. Zopet so zmagali zagovorniki.
Rastline so plantažno prvič zasadili v Jemnu. Seme kavovca pa je za Evropejce dolgo ostajalo nedostopno, zelo dobro varovano. Šele v 17. stoletju ga je uspelo dobiti Nizozemcem. Prispelo je tudi v amsterdamski botanični vrt. To pa je pomenilo prodor in prenos kulture gojenja kavovca v nekdanje kolonije. Arabskega monopola nad pridelavo je bilo konec. Pridelava se je širila na Javo, Cejlon in nato tudi v Brazilijo. Marsikje so jo opustili zaradi težav z glivičnim obolenjem.

Strelicija (Strelitzia reginae Banks ex Aiton)

Od kod izvira: Strelicija (Strelitzia) je rod s petimi predstavniki, ki izvirajo iz južne Afrike. Tudi za vnos strelicije v hortikulturne namene je pomemben Joseph Banks. Leta 1773 se je rastlina že pojavila v Angljiji. Joseph Banks je opisal rod, pa tudi vrsto kraljevo strelicijo. Rastlina je dobila ime po soprogi angleškega kralja Jurija III. (1738–1820, enega izmed najdlje živečih angleških kraljev), Charloti Sophii (1744–1818), ki je izhajala iz vojvodske hiše Mecklemburg - Strelitz.
Tudi zdajšnje forme še vedno radi poimenujejo po pomembnih ljudeh. Taka je rumena forma kraljeve strelicije, ki ima namesto treh oranžnih listov tri rumene. Vzgojili so jo v narodnem botaničnem vrtu Kirtenbosh v Cape Townu v Južni Afriki  leta1996. Ime je dobila po Nelsonu Mandeli, borcu in nato predsedniku Južnoafriške republike, zato S. reginae 'Mandela’s Gold'.

Drevesasta preprot (Dicksonia antarctica Labill.)

Od kod so jih prinesli: Ker je bil nekoč balastni material razgradljiv, kot večina stvari, ki so jih uporabljali, ni prav nič nenavadno, da so ga odvrgli kar v naravo. Tam, kjer so bile ustrezne razmere, je iz balasta zrasla tudi kaka rastlina. Če je mimo slučajno zaneslo vrtnarja, potem se je lahko zgodilo, da se je rastlina znašla na kakem vrtu. Tudi v Cornwallu, najtoplejšem jugozahodnem delu Anglije, na velikem posestvu Heligan, se je zgodilo nekaj podobnega. Ob koncu devetnajstega stoletja so tam ustvarili pravo džunglo, v kateri so svoje mesto dobile tudi drevesaste praproti, ki so tja prišle kot balast in so se pozneje razvile v prava drevesa. Avstralske drevesaste praproti (Dicksonia antarctica Labill.) so najprej prišle naključno iz že omenjene Avstralije, pozneje pa še načrtno iz Tasmanije. V več kot sto letih je vrt povsem propadel in tudi rastlinstvo v njem. V devetdesetih letih prejšnjega (20.) stoletja je skupina zagnancev začela obnavljati izgubljene vrtove Heligana. Že nekaj metrov velike drevesaste praproti so bile videti že povsem mrtve. Odstranili so bršljan, ki jih je preraščal, in na videz suhe rastline so ponovno oživele: tako kot pred več kot sto leti iz balasta, ki je ležal na posestvu. Zdaj so tam že res mogočne rastline.
Drevesaste praproti so se pojavile že v starem zemeljskem veku (paleozoiku) in so se potem zelo razširile. Bile so rastline, iz katerih je med drugim nastal tudi premog. Nekoč zelo mogočna skupina rastlin se je pozneje – z razvojem golo- in kritosemenk – precej skrčila.

Sagovec (Cycas L.)

Izvor imena in rastline: Ime zanje izvira iz grške besede Cy’cas, ki ga je uporabil že Teofrast (372–287, Aristotelov učenec, utemeljitelj botanike, ki je opisal okrog 200 rastlinskih vrst), za eno izmed palm. Slavni Linné je imel težave z njihovo razvrstitvijo. Najprej jih je uvrstil med palme in si je zato sposodil že omenjeno grško ime, pozneje pa jih je uvrstil med praproti. Vendar so sagovci prav posebni in ne spadajo ne k enim ne k drugim. V resnici so bili vsaj predniki veliko bliže že v prvem prispevku omenjenim drevesastim praprotim. Zdajšnje vrste sagovcev pa nimajo pravih sorodnikov; spadajo med razvojno enostavne golosemenke.
Sagovci so bili zelo pogosti v mezozoiku (zemeljskem srednjem veku). Takrat so bili veliko številčnejši s svojimi predstavniki, zdaj je teh vrst le še za ščepec. Kljub temu so to zanimive rastline ne le v naravnem okolju, ampak tudi v parkih in vrtovih v toplejših sredozemskih deželah, še posebno pa v rastlinjakih v hladnejših predelih Evrope. Tudi pri nas rastline v zimskem času potrebujejo topel prostor. Sagovci so robustne rastline z zelo trdimi listi, zrastejo le nekaj metrov v višino, samo izjemoma više. So izredno trdožive rastline, saj se odsekan vrh debla, čeprav šele po nekaj mesecih pride v stik z zemljo, še vedno lahko ukorenini. Zato ni čudno, da jih budisti štejejo za simbol nesmrtnosti.
Dandanes jih večinoma najdemo na južni polobli v suhih in manj poraslih območjih, vendar pa tudi v tropskih gozdovih. Rastejo vse od Madagaskarja do južne in jugovzhodne Azije, Avstralije in Pacifiških otokov. Glede na njihovo razširjenost samo na Madagaskarju in ne v Afriki, celo domnevajo, da je že ob njihovem pojavu obstajala morska ožina med otokoma in vzhodno Afriko. Semena v morski vodi hitro zgubijo kalivost zato se na celino niso uspeli razširiti. Po drugi strani pa po njihovi razširjenosti sklepajo o povezavi z Avstralijo. Razvojno stare vrste so lahko tudi v tem pogledu zelo pomembne.

Bananovec (Musa L.)

Opis rastline: Bananovec (Musa L.) je manjše pokončno drevo z velikimi listi! Pa smo že pri prvem zdrsu. Navidezno deblo je sestavljeno le iz dolgih listnih nožnic. Če je rastlina dovolj stara, tri do pet ali osem let, odvisno od razmer, potem sredi med njimi zopet iz tal požene še cvetno steblo z dolgim previsnim cvetom. Naslednji zdrs. Ne gre za cvet, ampak za dolgo previsno socvetje, kjer se na zgornjem delu v obodu že pojavljajo majhne banane, spodaj pa so še cvetovi in jajčast koničast popek. Zgornji modrikasto rdeči list popka se zaviha navzgor, odpre in pod njim je mnogo cvetov. Bolj ko gremo proti koncu socvetja, manj je šopov nastajajočih banan. Spodaj na visečem socvetju so namreč moški cvetovi. Banane debelijo in zorijo od zgoraj navzdol. V spodnjem delu tako ostanejo le kolobarji zobcev, ki so ostanki odpadlih moških cvetov in ovojnih listov.
Bananovec je zelnata trajnica. Bananovec je namreč večletnica. Tako kot enoletnice v enem letu zaključijo celoten cikel, od semena do novega semena, rastlina preživi le v obliki semena, matična pa propade. Pri dvoletnicah se to zgodi v dveh letih, pri bananovcu pa se zgodi na nekaj let, kar je odvisno od razmer. Matična rastlina propade, vendar iz tal, iz korenike zraste nova, ponavadi več mladih rastlin, zato so to šopaste rastline. To je kloniranje matične rastline. Angleži ji rečjo kar walking plant – sprehajajoča se rastlina, ker se na nekaj let premakne s svojega mesta.

Klinčevec (Syzygium aromaticum (L.) Merr. & L. M. Perry)

Opis rastline: Klinčki (Syzygium aromaticum (L.) Merr. & L. M. Perry), dišeči klinčevec ali tudi nageljnove žbice nimajo nič skupnega z nageljni. Mogoče je skupen le prijeten vonj, ki je značilen za nageljne ali klinčke, ki spadajo v družino klinčnic (Caryophylaceae). Pravi klinčki, drevo ali dišeči klinčevec pa spadajo med mirtovke (Myrtaceae). Pri njih ne dišijo samo cvetovi, ampak so izredno aromatični tudi listi. V rod klinčevcev spada 400 do 500 vrst, ki so doma predvsem v tropski Aziji.
Dišeči klinčevec je nizko vednozeleno drevo s stožčasto, gosto, temno zeleno krošnjo. Listi so ovalni, veliki. Že listi zelo dišijo. Mladi poganjki so rožnati, kar je pogosto pri tropskih vrstah, saj to pomeni zaščito pred premočnim sončnim sevanjem. Cvetovi so v grozdih. Cvetni popki, ki jih nabiramo, so najprej bledi, nato postajajo zeleni in šele zatem rdečkasti. Ko so dolgi 1, 5 do 2 cm, jih začnemo obirati in sušiti. Klinček oziroma suhi cvetni popek je sestavljen iz dolge čaše, štirih čašnih listov in štirih neodprtih venčnih listov, ki tvorijo majhno kroglico na vrhu. Če se cvetovi oprašijo in oplodijo, nastane eliptoidna rožnata jagoda.