Izšla je nova knjiga z naslovom Žafrani v Sloveniji.

Tekst v slovenščini in angleščini.

CENA KNJIGE JE 19 €

Izvor besede

Žafran - slovenska beseda izvira iz arabske zafaran ali tudi zafran, kar v arabščini pomeni rumeno. Tudi Angleži so besedo samo privzeli – saffron, prav tako večji del drugih evropskih, azijskih in afriških jezikov, kar kaže na pomembnost surovine in na povezanost tedaj znanega sveta. Maw (1886) navaja množico evropskih kot neevropskih jezikov, kjer je uporabljena beseda safran ali izpeljanka. Podobno pa za besedo krokus navaja tako hebrejščino, sirščino, armenščino, arabščino, perzijščino, sanskrt, grščino, latinščino idr., kjer se pojavlja podoben koren ali izpeljanka iz le tega.

Slovenski pregovor: »Drag kot žafran«, izvira iz dejstva, da so za 1 kg droge potrebovali od 150 000 do preko 200 000 cvetov pravega žafrana (Crocus sativus). Doma je v Iranu, Kašmirju in Mali Aziji, je lila barve in je ena izmed jeseni cvetočih vrst. V cvetovih so nabirali samo rdeče rumeno-oranžno obarvane brazde. To dragoceno drogo so uporabljali kot barvilo (jedi in oblačil), kot začimbo, kot dišavo, ki je slovela tudi kot močan afrodiziak. Poznali in pridelovali so jo že v starem veku. V Tebah se na papirusu iz leta 1553 pred našim štetjem nahaja na seznamu sirskih zdravilnih rastlin. Arabci so ga gojili tudi kasneje, tako da je v Evropo, po vmesni pozabi, ponovno prišel s križarji. V Anglijo so ga prvič zanesli že Feničani, nato Rimljani, vendar se je to vedenje kasneje izgubilo. Kot ponovno letnico vnosa rastline tako C. sativus in C. vernus navajajo sredino štirinajstega stoletja (Campbell- Culver & Maggie 2001).

Uvod

Rod žafranov obsega preko 80 vrst. Rastejo tako v osrednji in južni Evropi, v severni Afriki, na Bližnjem vzhodu, v osrednji Aziji in zahodni Kitajski (Brickel 1996). Herbert (1847) navaja, da so žafrani več ali manj rastline hribovitih predelov, ne počutijo pa se dobro na naplavinah. Prav tako navaja, da rod sodi med mediteranske rodove. Velik del med njimi je doma na Balkanu. Hayek, Markgraf (1932, 1933) jih v delu Prodromus Florae Peninsulae Balcanicae navajata 30. Pulevič (1976) jih za nekdanjo državo Jugoslavijo navaja 23 in dva hibrida. Med njimi navaja tri endemite. Maw (1886) zelo natančno geografsko opredeli rod žafranov na severno hemisfero med 9^o zahodne in 87^o vzhodne geografske dolžine in med 55^o severne in 31^o južne geografske širine. Vzhodna meja je 50^o geografske dolžine in severna meja je tudi 50^o geografske širine. Glede na geografsko razporeditev loči štiri skupine.

Prva skupina obsega Pirenejski polotok in del Francije do reke Rone, kjer uspeva 10 vrst. Sem dodaja še severni del Afriške obale od Gibraltarja do nekje ravne črte kot se izliva reka Rona na evropski obali. Tukaj je prisotnih 9 endemitov.

Druga skupina zavzema Apeninski polotok do severne linije razširjenosti rodu, vzhodno je ravna linija od Benetk navzgor, zahodno meja sega do črte izliva reke Rone. Tukaj navaja 11 vrst, od tega 8 endemitov.

Tretje območje obsega del od že omenjene zahodne meje, ki poteka od Benetk navzgor do zopet severno južne črte, ki teče preko Odese na vhodu. Južno to območje obsega celotni Balkan z otoki, Peleponez, vse grške otoke, sega do obal Male Azije in obsega ves del Črnega morja od Istanbula do vzhodne že omenjene linije Odese. Tukaj raste 26 vrst, od tega je 12 endemičnih.

Največji del areala rodu predstavlja Mala Azija, večji del črnomorskih obal od zahodne črte Istanbula do Odese, vzhodno sega do Kaspijskega jezera. Na tem velikem območju uspeva 32 vrst, od tega pa jih je kar 17 endemičnih. Manjši del obsega še bližnji vzhod, predvsem obalni del s sedmimi vrstami, od tega je pet endemičnih. Zadnji del areala rodu, če gledamo od zahoda proti vzhodu, pa je osrednja Azija vzhodno od Kaspijskega jezera, ki ima še dve endemični vrsti.

Zaradi velikega števila vrst v tem rodu, različni avtorji jih navajajo različno Herbert (1847) navaja 43 vrst, Maw (1886) opiše že 67 vrst, Bowles (1924, 1952) jih navaja 76, Mathew (1982) jih navaja 80, enako število navaja Brickel 1996, na internetni strani IPNI pa dobimo do 100 različnih vrst in podvrst (2009).

Herbert (1847) rod žafranov preprosto deli v tri skupine. Ena je tista kjer ima cvet ovoj in na drugo skupino, ki je brez tega ovoja in še vmesno, ki ima le še komaj viden ovoj. Glede na tuniko - plašč pa te skupine razdeli še na podskupine.