©FOTO: JOŽE BAVCON

Fleischmannov rebrinec (Pastinaca sativa  var. fleischmannii) je naš endemit, ki ga v naravnem okolju ne najdemo več. Je naša posebnost, še posebej prava dragocenost Ljubljanskega botaničnega vrta. V vsej botanični strokovni in znanstveni  literaturi navajajo kot edino rastišče zanj prav Ljubljanski botanični vrt. Rastlina je dvoletnica. Prvo leto tvori le rozeto z dvakrat pernato deljenimi listi, drugo leto pa požene iz te rozete, ki izrašča iz dolge in debele korenike-korena, do 100 cm veliko steblo, robato poraslo z kratkimi štrlečimi dlakami. Veliki kobuli so rumene barve, sestavljeni iz mnogo drobnih cvetov.

Navadni rebrinec je ena izmed najpogostejših travniških rastlin, ki v otavi cveti po mnogih travnikih in ob pripotjih. Fleischmannov rebrinec pa je posebnost, ki se od navadnega rebrinca loči  po dvojno pernatih listih, po obliki in nazobčanosti listov in delno še po temnejši  zeleni barvi listov. Razen rastišča na ljubljanskem gradu, kjer je rastlina rastla vse od leta 1819 do nekje 1840, drugega rastišča niso našli. V literaturi se najde podatek, da naj bi mogoče nekaj podobnega nekoč našli v okolici Reke na Hrvaškem, vendar to ni bilo nikoli potrjeno. Tako še vedno kot edino naravno rastišče ostaja le Ljubljanski grad, kjer pa  danes rastlina ni več prisotna.  O njegovem pojavljanju ni enotnega mnenja. Nekateri trdijo, da je  morda rastlina nastala kot dedna sprememba (mutacija) v Ljubljanskem Botaničnem vrtu, drugi pa, da je res rastla na gradu. Dejstvo je, da so rebrinec kot vrtnino začeli gojiti v srednjem veku in je bila dolgo v uporabi, dokler ga nista spodrinila korenje in krompir. Koren enoletne rastline poleg veliko vode vsebuje še sladkorje, beljakovine, pektin in celo malo maščobnega in eteričnega olja. Angleži ga še danes cenijo. Možno bi torej bilo, da je omenjeni rebrinec lahko tudi kaka sorta navadnega rebrinca, ki so jo nekoč uporabljali v kulturi. Ne glede na to možnost, pa še vedno čudi dejstvo, da se je obdržal samo tukaj na Ljubljanskem gradu in kasneje v botaničnem vrtu. Tudi v tem primeru ni njegov pomen nič manjši, saj so tudi sorte dobivali tako, da so z izborom posebnosti poizkušali vzgojiti nekaj novega. Katera koli od omenjenih trditev je mogoča , ne spremeni dejstva, da se je rastlina ohranila edino le  v  ljubljanskem botaničnem vrtu. Ko sem leta 1995 prevzel vodenje vrta, rastline tam že skoraj ni bilo več. Le nekaj primerkov sem še uspel najti v travi ob njegovi gredici. Skrbno smo jih presadili na njemu namenjeno gredico, posejali še nekaj starega semena in upali na najboljše. Iz teh nekaj rastlin smo v drugem letu res prišli do novega semena, spomladi pa je vzkalilo tudi še staro seme. Od takrat naprej rastlino gojimo na nekaj mestih v zadostnem številu, da rastlina ne bi izginila. Za razliko od drugih kobulnic, kamor Fleischmannnov rebrinec spada, je to zelo neagresivna vrsta. Čeprav vsako leto kar nekaj semena pade na tla, kar nekaj ga tako pride  tudi do kompostišča kjer mnoge druge kobulnice potem uspešno rastejo, tam rastline do sedaj še nismo našli. Še najbolje uspeva na bolj peskasti gredi v gojitvenem delu vrta. Morda je tudi to eden izmed razlogov, da je rastlina na Ljubljanskem gradu izginila, ker so se tudi razmere iz bolj odprtih rastišč z zaraščanjem spremenile. Možno pa je tudi , da so rastlino zaradi prevelike vneme nabiranja za posušene zbirke rastlin, ki so bile takrat zelo v navadi, le preveč razredčili in potem je  njeno  izginotje lahko dokaj hitro.

Ko smo pod naravnimi pogoji ugotavljali kalivosti Fleischmannnovega rebrinca smo ugotovili, da se odstotek kalivosti pod naravnimi pogoji giblje od  od 45 do največ 54%. Pri razvoju večjega števila rastlin iz semena Fleischmannovega rebrinca smo opazili, da

se pojavljajo tudi  primerki, ki niso povsem tipični zanj, ampak imajo liste samo enkrat pernato deljene in ne   dvakrat, tudi segmenti so bolj jajčasti in grobo nazobčani, podobno kot pri navadenem rabrincu in ne bolj ostri kot pri Fleischmannovem. Le barva listov ostaja podobno temno zelena kot je običajna za mutanto. Odstotek netipičnih rastlin se giblje od 3-5 %. Nekateri avtorji  trdijo, da dobimo vse možne prehodne oblike. Prehodne oblike res obstajajo, vendar si iz dosedanjih opazovanj ne bi upal trditi, da so to vse možne oblike, predvsem pa je teh vmesnih oblik tudi številčno zelo malo.   Ob gojitvi le nekaj rastlin je možnost za pojav netipičnih rastlin manjša. Verjetno pa so vrtnarjeve roke v več kot 150 letnem gojenju vedno pridno skrbele, da so vsako netipično rastlino odstranili, kar je verjetno tudi samo varieteto ohranilo pri življenju. Vendar pri gojitvi majhnega števila rastlin vseeno obstaja nevarnost izginotja, ki se pri tako majhnih populacijah lahko zgodi.  Prav zaradi tega danes poudarjajo, da ni pomembno v vrtu imeti le nekaj primerkov ogroženih vrst ampak je nujno vzdrževati le te v večjem številu, zato da kolikor je le možno ohranjamo genetsko raznolikost znotraj vrste. Za navadni rebrinec kot še dober odstotek kalivosti navajajo spodnjo mejo 60 odstotkov. Fleischmannov pa te meje ne dosega. Kljub temu to verjetno ni vzrok, da bi rastlina, če bi se v naravi pojavila tam tudi ne bi preživela. Večji vzrok je verjetno v večji občutljivosti na različne  rastiščne razmere, kar kažejo tudi naša zapažanja v vrtu.

Rastlino si v polnem cvetu lahko ogledate konec julija in prvo polovico avgusta v Ljubljanskem botaničnem vrtu, kjer raste na posebni gredi s posebej označeno tablo, zraven kobulnic v rastlinskem sistemu.

Jože Bavcon