ZGODOVINA BOTANIČNEGA VRTA

Sreda, 26 Januar 2011

BAVCON, Jože. 200 let Botaničnega vrta v Ljubljani. V: BAVCON, Jože (ur.). 200 let Botaničnega vrta v Ljubljani. Ljubljana: Botanični vrt, Oddelek za biologijo, Biotehniška fakulteta, 2010, str. 6-37. [COBISS.SI-ID 2288463]

Jože Bavcon

Izvleček

V delu je obravnavana zgodovina botaničnega vrta v Ljubljani. Predstavljeno je nekaj novo odkritih arhivskih dokumentov. Osvetljene in primerjalno so podane Paulinove in Vossove ocene vrta za obdobje po F. Hladniku (1834) do prihoda A. Paulina (1886), ki so primerjane še z zapisi iz arhivskih dokumentov vrta za to obdobje, ki do sedaj še niso bili predstavljeni. Po teh primerjavah se kaže, da je vrt kljub vsemu preko celotnega svojega obdobja delovanja, ohranjal kontinuiteto dela, kot je potrebna za botanični vrt. V zadnjem delu je opisano še novejše obdobje vrta.

Ključne besede: botanični vrt, visoke šole, Ilirske province, F. Hladnik, J. Biatzovsky, A. Fleischmann, A. Paulin, J. Lazar, V. Strgar.


Uvod

Po dokumentiranih podatkih za prve večje vrtove na Slovenskem veljajo vrtovi v Dolu pri Ljubljani. Od leta 1716 do 1758 so bili v lasti Janeza Benjamina Erberga. Po letu 1740 so jih začeli spreminjati pod vplivom tedaj prevladujočega francoskega sloga. Vrhunec so dosegli prav po letu 1783 in ga obdržali vse do leta 1843, ko je bil lastnik Jožef Kalasanc Erberg. Henrik Freyer (1840) je te vrtove, znane kot Erbergov botanični vrt, natančno popisal. Morda so prav ti vrtovi do neke mere vplivali na leta 1810 ustanovljeni botanični vrt v Ljubljani (Strgar 1991). Do današnjih dni je v Dolu ohranjena osrednja os s paviljonom in drevoredom. (Pergovnik Cotič 2009).
Nekateri kot prvi botanični vrt omenjajo vrt Karla Zoisa na Brdu pri Kranju (1754–1799). Za letnico ustanovitve vrta navajajo leto 1785 (Petkovšek 1960), Dobrilovič & Kravanja (2003) pa za ustanovitev na osnovi arhivskega gradiva navajata letnico 1781. Vrt je slovel po dendroloških posebnostih in alpskih rastlinah, med njimi še posebej po endemitih, imel je tudi mnogo tujih vrst (Petkovšek 1960, Praprotnik 1988, 2004, Dobrilovič & Kravanja 2003). Kljub temu, da se je vrt spreminjal, je ostal do današnjih dni. Od leta 2008 je posestvo zaščiteno kot kulturni spomenik državnega pomena, že od leta 1991 pa služi kot protokolarni objekt Republike Slovenije (Koruza 2009).
Poleg teh prvih dveh omenjenih vrtov so bili tedaj na današnjem ozemlju Slovenije še drugi parki in vrtovi (Jernejec Babič s sod. 2009). Tudi v Ljubljani je bilo teh parkov in vrtov v tem času kar nekaj (Andrejka 1934, Dobrilovič & Kravanja 2003). Kljub temu se je v letu 1809 v tedanji Ljubljani začelo zelo intenzivno vrtno dogajanje, ki se je odvijalo na kar nekaj lokacijah. Vsaj dve sta si bili zelo blizu.
V letu 1809 je bila odprta Zoisova aleja, ki je stala na zemljišču utrdbenega jarka. Kot navaja Voss (1885, ponatis 2009), je to bilo verjetno na današnji Zoisovi cesti. Prav tako je bil v tem času že zasajen licejski vrt, ki ga je zasadil Franc Hladnik na dvorišču licejske zgradbe, to je v nekdanjem frančiškanskem samostanu, ki je bil v letih 1788 na današnjem Vodnikovem trgu, kjer je danes tržnica (Ciperle 2001). Stavbo so po potresu leta 1895 zaradi velikih poškodb podrli in pridobili prostor za tržnice (Kajzer 1995, Ciperle 2001). Vodnikov spomenik, ki tam še vedno stoji, pa so postavili že prej (Ciperle 2001). Na tem vrtu je Hladnik za potrebe študija na liceju gojil nekatere rastline Kranjske (Pintar 1939).


Hladnikovo obdobje (1810–1834)

Leta 1809 je francoska vojska že tretjič (prvič 1797, nato 1805/1806) korakala preko tedanjega ozemlja današnje Slovenije. S podpisom mirovne pogodbe v Schönbrunnu 14. oktobra 1809 so bile nato z dekretom Napoleona še isti dan ustanovljene Ilirske province, ki so imele veliko samostojnost (Šumrada 1999a, Cvirn 2001). Ljubljana je postala glavno mesto tako imenovane tamponske države, ki je segala od Tirolske ter vse do Dubrovnika in je Habsburško monarhijo odrezala od morja (Šumrada 1998). Kot prvi glavni guverner je bil imenovan maršal Auguste-Frédéric Viesse de Marmont (1774–1852) (Granda 2001). Delovale so do leta 1813 (Žmuc 2009, Polajnar 2009). Dvestoletnice Ilirskih provinc, ki so tedaj pomenile pravi narodni preporod zaradi uvedbe slovenskega jezika v javne ustanove, smo se v Sloveniji spominjali v letu 2009 (Dular s sod. 2010).
Kot navaja Voss (1885) je Hladnik z že omenjeno ustanovitvijo Ilirskih provinc kmalu dobil novo zemljišče ob Karlovški cesti ob Gruberjevem prekopu, ki so ga gradili v času od 1772 do 1780 in na ta način začeli z osuševanjem Ljubljanskega barja, te 163 km2 velike površine, in s tem rešili Ljubljano pred poplavami (Bleiweis 1989). Kot navajajo, je bilo to zemljišče – njiva, že prej namenjeno za potrebe

Gospod rektor,
v ljubljanskem botaničnem vrtu je bilo v mesecu septembru posajenih 447 linnejevskih vrst. Vendar je bil to šele začetek težaškega dela. Potrebno bo še veliko naporov, da bi vrt postal vreden svojega imena. Ker je ljubljanska flora že skoraj izčrpana, se bo treba podati na daljnja potovanja. Stroški zanje se bodo v letu 1811 povzpeli na 900 frankov. V skladu z določili pravilnika o izobraževanju in pravil osrednjih šol v Ljubljani mora profesor botanike na začetku vsakega leta predstaviti vse tisto, kar ocenjuje kot potrebno za izpopolnitev botaničnega vrta. V smislu te obveznosti vas, gospod regent, prosim, da mi preskrbite prej omenjenih 900 frankov. S tem si boste znova pridobili hvaležnost tistega, ki ima čast, da z globokim spoštovanjem ostaja,
Vaš Franc Hladnik, profesor botanike in naravoslovja
Ljubljana, dne 27.decembra 1810


vojske (Pintar 1939) in so na njem gojili krompir (Lazar 1954). V nekaterih zapisih o zgodovini vrta (Lazar 1954, 1960, Strgar 1973, Bavcon 2000) in tudi v nekaterih starih časopisnih člankih navajajo, da je imel Hladnik na voljo dve možnosti: lokacijo na območju današnjega Tivolija in to ob prekopu. Verjetno je bilo laže in hitreje urediti zemljišče na že urejeni njivi, kjer je bila zemlja že kultivirana, kot pa na območju Tivolija, kjer te tedaj najverjetneje še ni bilo. V nekem mlajšem časopisnem viru (Slovenec 1942) namreč navajajo kot dodatno dejstvo še, da se je F. Hladnik veliko ukvarjal z vrbami in tukaj naj bi rastla posebna vrsta vrbe, tako je bil to eden izmed vzrokov, da je sprejel to zemljišče. Glede na razmere v svetu in na nastanek mnogih botaničnih vrtov se zdi verjetnejša druga trditev, da je šlo za državno zemljo, ki jo je bilo najlaže dati v ta namen. Po Evropi so botanični vrtovi velikokrat nastajali na zemlji, ki jo je imel v lasti kak vladar ali pa so podarili kako manj vredno zemljišče.
Glede na to, da je bila tukaj že prej njiva, delitev na posamezne gredice ni bila težka. Tudi to, da je bil botanični vrt naveden v Marmontovi odredbi, je pomenilo, da je potrebno hitro vsaj nekaj narediti. Prav zaradi tega se zdi izbor tega zemljišča logičen. Francosko šolstvo je po mnogih poskusih revolucionarnih vlad temeljilo na odredbi narodnega konventa (narodni konvent – ljudsko predstavništvo: (1792–1795) iz leta 1795 o ustanovitvi centralnih šol, v katerih naj bi se poučevalo vse znanosti in umetnosti. Kot obvezen sestavni del je bil tudi botanični vrt (Polec 1929). Tudi Marmontova odredba iz 4. julija 1810 se nanaša nanjo. V 9. členu Marmontove odredbe je določeno, naj se poleg knjižnice, fizikalnega in kemičnega kabineta, ustanovi še botanični vrt. V veljavo je stopila 1. oktobra 1810 in je visoke šole v Iliriji povzdignila na stopnjo univerzitetne ravni, z razliko od centralnih šol v Franciji, ki niso imele tega statusa (Polec 1929, Pintar 1939, Baras 1984, Šumrada 1999b, Ciperle 2009).
Hladnik se je prav gotovo dobro zavedal dejstva, da to delo nekaj stane in če bo hotel dobiti sredstva, mora hitro nekaj pokazati. Čeprav se je v nekaterih virih navajalo, da je bil vrt morda ustanovljen že leta 1809, je to zanesljivo napačno. Ker so bile Ilirske province ustanovljene 14. oktobra 1809, po podpisu že omenjene mirovne pogodbe, je zelo malo verjetno, da bi se že pred tem francoska oblast ukvarjala z ustanovitvijo botaničnega vrta. Hladnik pa je, kot je že omenjeno, imel svoj vrt na licejskem dvorišču. Paulin v svojem rokopisu iz leta 1928 prav tako navaja, da je maršal Marmont leta 1809 izročil del sedanjega areala gimnazijskemu prefektu Francu Hladniku. Jeseni je Hladnik že lahko zasadil kako rastlino, vendar je glede na podnebne razmere v Ljubljani, delo novembra in nato decembra najverjetneje stalo in so rastline začeli zasajati šele spomladi. Zato je kot prava letnica otvoritve vrta zanesljivo leto 1810. Zelo verjetno pa je, da se je krog, kateremu je pripadal tudi Hladnik, zavedal narodnega prebujenja in možnosti, ki so jo ponudili Francozi (uvedba slovenskega jezika in ustanovitev visokih šol – Écoles centrales), kar je le dodalo zagon za delo. Dodatna vzpodbuda bi bila lahko tudi Zoisova aleja. Vprašanje, ki se nehote zastavlja, je, ali ni že smer aleje, Karlovška cesta, ki je bila le mestoma ob obeh straneh pozidana, tako nudila možnost zasaditve aleje naprej do vrta. Zemljišče je nudilo možnost širitve vrta v prihodnje. Kot je razvidno iz zemljevida, ki je nastal leta 1811, je bila ob cesti mimo vrta tudi že zasajena aleja. Hladnik je tako že leta 1810 na tem zemljišču zasadil, kot navaja v pismu regentu (rektorju) centralnih šol Jožefu Wallandu 27. decembra 1810, vsaj 447 rastlin. »V ljubljanskem botaničnem vrtu je bilo v mesecu septembru posajenih 447 linnejevskih vrst. Vendar je bil to šele začetek težaškega dela. Potrebno bo še veliko naporov, da bi vrt postal vreden svojega imena. Ker je ljubljanska flora že skoraj izčrpana, se bo treba podati na daljna potovanja. Stroški zanje se bodo v letu 1811 povzpeli na 900 frankov« (ZAL, LJU 184). Iz leta 1811 z datumom 8. junija obstaja še eno pismo rektorja glavnemu šolskemu inšpektorju Zelliju, kjer navaja Hladnikovo pismo za poravnavo stroškov najema pašnika (v višini 129 frankov 29 centimov in 29 milimov) za potrebe botaničnega vrta (ZAL, LJU 184). Iz 22. junija leta 1811 pa obstoji Hladnikovo pismo, kjer pravi, da so v prvem trimestru stroški za botanični vrt dosegli vsoto 110 frankov 59 centimov in 60 milimov. Prosi, da bi celotno vsoto 500 frankov namenjenih pouku botanike na semester, nemudoma plačali. Brez takojšnje učinkovite pomoči bo drugače to leto za botanični vrt izgubljeno (ZAL, LJU 184).
V starih časopisnih virih se do današnjih dni vedno pojavlja kot datum odprtja botaničnega vrta – Vrta domovinske flore, kot so ga imenovali, 11. julij 1810. Kljub iskanju različnih raziskovalcev, ki so pripravljali gradivo o Ilirskih provincah, mojemu osebnemu pregledovanju dokumentov Arhiva Republike Slovenije in ZAL za to obdobje, tega dokumenta do sedaj še ni nihče našel. Edino Strgar (1973) navaja kasnejši dokument datiran 10. 3. 1814, ki omenja 11. julij 1810 kot najpoznejši datum za odprtje vrta. Časopis Télégraphe officiel des provinces Illyriennes iz tedanjega časa, ki bi o tem lahko poročal, je začel izhajati kasneje, 3. 10. 1810, in je izhajal do 26. 9. 1813. Maršal Marmont v svojih spominih (prevod in priredba Baras 1984) omenja le ljubljanski licej. Navaja, da je licej v rokah sposobnih ljudi, tako da je le nadaljeval z izboljšanjem izobraževanja na njem in mu dodelil še botanični vrt. Pred tem omenja še ustanovitev visokih šol v Ljubljani in Zadru. Hladnik pa tudi v svojih pismih tega ne omenja. Kljub temu se v kasnejših arhivskih rokopisnih zapisih najde podatek, da naj bi maršal Marmont ob otvoritvi zasadil kar osem dreves, nekateri drugi starejši časopisni članki navajajo lipo in brest (Juvan, 1942), ki je padel le dve leti zatem (Wraber T. 1944). Nekateri časopisni članki po 100 letih delovanja (30. december 1911) celo navajajo, da so rastline začeli saditi šele leta 1811 in 1812, kar pa lahko ovržemo tudi iz v mestnem arhivu najdenih Hladnikovih pisem za leto 1810, ki so v članku objavljena. Res pa je, da v prvem Hladnik kritično zapiše, da bo potrebno še veliko dela, preden bo vrt res pravi botanični vrt.
Že iz leta 1812 je ohranjen seznam rastlin, ki ga je najverjetneje, gotovo po Hladnikovih predlogah, zapisal v seznamu podpisani Michel Tušek. Do nedavnega še neznani seznam je odkrila v Arhivu Republike Slovenije raziskovalka zgodovine botanike na Slovenskem N. Praprotnik (2009). Faksimile z njenim komentarjem v celoti objavljamo v jubilejni številki – 200 let botaničnega vrta. Do sedaj so bili najstarejši najdeni podatki le iz zapisov H. Freyerja (1829). Iz čitljivo napisanega rokopisnega seznama je razvidno, da so že tedaj bile v vrtu poleg zelo dobro zastopanih domačih rodov kot je Anemone, ki je na primer predstavljena kar z več vrstami pri nas rastočih predstavnikov (A. trifolia, A pratensis, A. ranunculoides, A. nemorosa in A. hepatica tudi še druge tuje vrste, ki so jih zanesljivo gojili tudi po tedanjih vrtovih, saj so mnogi, ki so vrtove ustvarjali, naročali rastline tudi od drugod iz različnih koncev sveta (Andrejka 1934, Dobrilovič & Kravanja, 2003). Tako na seznamu rastlin že tedaj najdemo vrste Aster novae-angliae, Aster novi-belgii, A. chinensis, Asclepias syriaca, Carthamus tinctorius, Mirabilis jalapa, in Rudbeckia laciniata, če naštejem samo nekatere. Kot je razvidno iz arhivov, je Hladnik za leto 1811 kot profesor na visokih šolah za november 1811 prejel 130 frankov, kot navaja stroškovnik visokih šol. V tem rangu so se gibale plače tudi drugih profesorjev (ZAL, Lju 184 (226)). Po virih sodeč je bilo za materialne izdatke knjižnice, fizikalnega in kemičnega kabineta ter botaničnega vrta predvideno 3000 frankov (Polec 1929). Po drugih virih navajajo, naj bi tretjino tega, to je 1000 frankov, dobil botanični vrt (Lazar 1960). V proračunu je posebej naveden strošek za slugo v botaničnem vrtu, ki znaša 500 frankov letno. Vendar je Hladnik sam zapisal v pismu regentu (rektorju) 27. decembra 1810, da bo v prihodnjem letu samo nabiranje rastlin za vrt (potni stroški) stalo 900 frankov. Po rastline bo treba iti v druge kraje, ker jih v ljubljanski okolici ni, tako da je teh sredstev premalo (ZAL, Lju 184).
Franc de Paula Hladnik je bil rojen 29. marca 1773 v Idriji, kjer je tedaj že več kot 200 let deloval najmočnejši rudnik živega srebra v tedanji habsburški monarhiji. Bil je sin rudniškega nadzornika Matije in matere Doroteje. Ker je v Idriji rudnik prinašal kruh vsemu prebivalstvu v tej kotlini, kjer je bilo obdelovalne zemlje malo, je bilo povsem logično, da ga je oče spočetka uvajal v praktično rudarstvo. Vendar sin ni kazal nagnjenja k temu, ampak k študiju. Oče je bil očitno dovolj prosvetljen kot nadzornik, da ga je dal najprej v osnovno šolo, ki je bila v Idriji in nato v gimnazijo v Ljubljano, ki jo je leta 1789 končal z odličnim uspehom. Nadaljeval je filozofske študije na liceju 1790 do 1791 in jih prav tako končal z odličnim uspehom. Nato je vstopil v teologijo in bil 19. junija 1795 posvečen v duhovnika. Zaradi šibkega zdravja pa ga za duhovniško službo niso uporabili (Rechfeld 1849, Voss 1884, Praprotnik 1994). Še istega leta je postal skriptor v ljubljanski licejski knjižnici. 8. oktobra 1796 so ga imenovali za učitelja četrtega razreda normalke, nato 1800 za izrednega učitelja na mehanični šoli v Ljubljani, 21. junija je postal začasni in 5. januarja 1803 redni ravnatelj normalke v Ljubljani. Leta 1807 je zasedel mesto gimnazijskega prefekta.
Po delih, ki jih je opravljal, se vidi, da je bil zelo sposoben, saj je hitro napredoval, ne glede na to, da je bil v mesto priseljen. Njegovo znanje in uspešno upravljanje zaupanega dela mu je pomagalo, da je lahko napredoval. V času Ilirskih provinc je, kot je razvidno iz arhivskih dokumentov in zapisov (Rechfeld 1849, Voss 1884, Polec 1929, Pintar 1939, Arhiv RS), postal profesor naravoslovja in botanike na visokih šolah. Kljub temu, da so bile Ilirske province 1813 ukinjene in da je imel Hladnik visoko mesto profesorja v tedanjih šolah in vodil botanični vrt, pod obnovljeno habsburško oblastjo ni imel težav. Viri navajajo, da so Avstrijci vohunsko nadzirali tedanje ozemlje provinc, kar pomeni tudi ljudi, ki so sodelovali s Francozi, vendar je bilo pri obnovi oblasti očitno pomembnejše znanje in sposobnosti, ki jih je kdo imel. Kako si drugače razlagati dejstvo, da je dvorna komisija za študije v dekretu 4. decembra 1815 zapisala, da se je gimnazija v dveh letih Hladnikovega vodenja toliko dvignila, da jo je mogoče postaviti ob bok najboljših v avstrijskih provincah. Cesar Franc I. je Hladnika 13. marca leta 1819 odlikoval z veliko zlato medaljo z ušescem in trakom, kot je zapisal Voss (1884). Tudi na edinem ohranjenem portretu Amalije pl. Hermannsthal, ki ga hrani Narodni muzej Slovenije in je v letih 2009 in 2010 predstavljen na razstavi ob 200 letnici Ilirskih provinc v Narodnem muzeju v Ljubljani, jo nosi na desni strani. Morda je za svoja napredovanja poleg znanja, ki ga je povsem očitno imel zelo veliko, imel še dober čut za organizacijo. Uspel je voditi tako gimnazijo kot vrt in obe ustanovi dvigniti na visok nivo. Takoj po ukinitvi Ilirskih provinc mu je uspelo ohraniti botanični vrt, čeprav je habsburška oblast vse francoske ustanove ukinila. To gre morda pripisati prav karakterju Hladnika, ki ga po Babniggu Voss (1884) opisuje takole: »Njegovo temeljno načelo je bilo poslušati in molčati.« Nadalje dodaja: »Med vsemi njegovimi darovi se je posebej odlikoval njegov um«.
Prav gotovo ima za ohranitev botaničnega vrta po prihodu stare oblasti zasluge poznanstvo Hladnika z avstrijskim botanikom Hostom. Pintar (1939) ga imenuje kar angel varuh ljubljanskega botaničnega vrta. Hladnik si je z njim dopisoval že od leta 1812 in mu tudi pošiljal rastline. Host je že prej sodeloval z botaniki, ki so delovali na Kranjskem, predvsem s Karlom Zoisom. V Ljubljani je deloval Zoisov krog, ki ga je vodil njegov brat Žiga Zois (Aljančič s sod. 2001). V njem so delovali tedanji prebuditelji. V pismu, ki ga je Jernej Kopitar, pisec prve znanstvene slovnice slovenskega jezika, v tem času delujoč na Dunaju, poslal Zoisu omenja tudi Hosta. »Botanika Hosta sem nedavno spoznal v njegovem vrtu pri Belvederu (dunajskem botaničnem vrtu), ko sem bil z univerzitetnim bibliotekarjem tam na sprehodu. Sploh nisem vedel, da je Ilir. Prav tedaj je pisal Hladniku«. (Kopitar 1812). Host je bil namreč rojen na Reki v sedanji Hrvaški 6. 3. 1761 in je umrl 1834, zato mu ilirski duh, ki so ga vzpodbudili Francozi, ni bil tuj.
Franca Hladnika je za botaniko najverjetneje navdušil Wulfen, kot navaja Voss (1884), kar dokazuje s pismom z dne 19. marca 1803, kjer se mu Wulfen zahvaljuje. Wulfen je umrl leta 1805, torej dosti prej, kot je Hladnik začel s poučevanjem botanike. Hladnik je kot botanik dobival vedno večji ugled med tedanjimi evropskimi botaniki. S Hostom si je tako od leta 1812 redno dopisoval, leta 1821 sta se srečala tudi v Ljubljani, ko je bil tukaj kongres svete alianse. Šlo je za politični kongres, ki so se ga udeležili ruski car Aleksander I., avstrijski cesar Franc I., neapeljski kralj Ferdinad IV. in modenski vladar Franc IV. ter predstavniki Francije, Velike Britanije, Prusije in posameznih italijanskih držav in še okoli 500 pomembnežev. Ljubljana je ob kongresu štela le 20 000 prebivalcev. Za vse omenjene in še vso spremljevalno osebje je bilo potrebno urediti prostore za bivanje. Kongres je trajal od 10. januarja do 22. maja leta 1821 in je tedaj v Ljubljano, kjer se je odvijalo prav zaradi tega zelo družabno življenje, zvabil tudi številne obiskovalce iz drugih delov monarhije in od drugod. (Šumrada 1992, Holz 1997). Host je v Ljubljano prišel tedaj kot zdravnik cesarja Franca I. (Pintar 1939). Tako sta se s Hladnikom, katerega prijatelj je bil, kot je navedeno v rokopisnih zapiskih vrta, verjetno lahko večkrat srečala in pogovarjala. Hladnik je po virih (Voss 1884) prispeval številne prispevke za Hostovo delo Salices in Flora austriaca.
V Hladnikovem času so vrt povečali in morda že leta 1828 obdali z zidom ter uredili vrtno uto. Kljub temu so že v njegovem času razpravljali o preselitvi vrta bliže centru mesta v Tivoli na prostor med gozdom in Lattermanovim drevoredom, ki je bil glavni drevored Cekinovega gradu. Pintar (1939) še dodaja, da se je tudi sam Hladnik za to zavzemal. Kljub temu do tega tedaj ni prišlo.
Hladnik je vse do leta 1834 imel odmevna predavanja iz botanike. Predavanja iz botanike kot izbirnega predmeta so pomenila prednost Ljubljane v primerjavi s šolstvom v drugih pokrajinskih mestih, kjer tega ni bilo (Pintar 1939, Ciperle 2001). V botaniko je tako uvedel številne nove učence npr. Freyerja, Grafa in Tommasinija. Predvsem Freyerju na začetku predavanj sploh ni dovolil poslušati, ker se je bal, da bi se preveč posvetil botaniki in ne bi končal šole, kasneje pa ga je spodbujal in priporočil svojima dunajskima kolegoma N. T. Hostu (1761–1834) in J. F. Jacquinu (1766–1839) (Wraber 2002). Poleg vrta Domovinske flore, ki je njegovo zanesljivo največje delo in je živi spomenik Hladniku, še vedno na istem mestu do današnjih dni, je ustvaril bogat herbarij Kranjske, v rokopisu je ostal nomenklator, ki šteje 3484 semenk in bogata knjižnica. Herbarij in nomenklator je leta 1836 podaril novo ustanovljenem muzeju, ki je deloval od 4. oktobra leta 1831 v spodnjih prostorih licejske zgradbe, knjižnico pa licejski knjižnici (Voss 1884), kjer je tudi začel svoje delo.
Z Andrejem Fleischmannom (1804–1867), ki ga je še komaj štirinajstletnega kot vajenca vzel za vrtnarja v botanični vrt, je prehodil številne poti (Wraber 1963, Praprotnik 1993a). Kot navaja Freyer (1829), je rastline prinašal iz različnih koncev tedanje Kranjske. Med njimi navaja: Ljubelj, Korošico, Zelenico, Bohinj, Krn, Črno prst, Porezen, Jelenk, Goljake, Čaven, Nanos, Vremščico. Voss (1884) poleg drugih omenja še dolino Soče in Drave.
Voss (1884) v svoji Zgodovini pregleda botanike na Kranjskem razdeli obdobja do leta 1884 na klasično, ki se začne s prihodom Scopolija v Idrijo leta 1754, nato na Hladnikovo, ki traja od 1801 do 1852 in na obdobje zadnjih trideset let. Vsekakor je tako, kot je prvo obdobje povezano s Scopolijem, povsem upravičeno tudi drugo imenovano po Hladniku, čeprav sega v čas po njegovi smrti leta 1844 (Bleiweis 1844). Morda bi ga bilo smiselno zaključiti z A. Fleischmannom, ki je nadaljeval Hladnikovo delo, čeprav je morda taka delitev upravičena, ker se je tudi Fleischmann v drugem delu že precej posvečal praktični botaniki, sadjarstvu in vrtnarstvu (Praprotnik 1993a).

Biatzovsky-Fleischmannovo obdobje (1834–1867)


Po Hladnikovi prošnji za upokojitev in upokojitvi leta 1834 je vodstvo vrta in botanična predavanja na gimnaziji prevzel zdravnik Janez Nepomuk Biatzovsky (1801–1863). V Ljubljano je prišel kot profesor fizike, kemije in botanike na mediko- kirurško šolo leta 1833, vendar je bil za rednega profesorja imenovan šele leta 1839. Potrdilo o dokončni nastavitvi pa je dobil še pozneje, čez deset let (1843) (Pintar 1939). Tako kot Hladnik je tudi Biatzovsky imel precejšnjo vlogo pri vzgoji mladega botaničnega rodu (Praprotnik 1993a, Arhiv vrta). Vrt je uspešno vodil vse do leta 1850, ko so ga premestili v Salzburg. Po Hladniku je imenoval volčič Scopolia hladnikiana, danes poimenovan S. carniolica f. hladnikiana (Biatz. & Fleischm.) E. Mayer. V njegovem času leta 1842 so vrt povečali in je tako dosegel površino 76 arov. Biatzovsky je po premestitvi na mediko-kirurško šolo v Salzburg tam preuredil stari botanični vrt in mu dal več znanstvene vsebine. Uvedel je tudi mednarodno izmenjavo semen (Pintar 1939).
Po odhodu Biatzovskega je vodstvo vrta prevzel Andrej Fleischmann. Prevzel je tudi botanična predavanja na gimnaziji, ki so veljala kot izbirni predmet in jih je vpeljal Hladnik. Poleg tega je na pripravljalnem tečaju in poljedelski šoli poučeval sadjarstvo, ki je tedaj dobilo zelo veliko vlogo. Fleishmann je leta 1844 izdal delo Pregled Kranjske flore – Übersicht der Flora Krains, ki med botaniki sicer ne velja za ravno najbolj zanesljivo delo. Fleischmann je vrt uspešno vodil, nadaljeval je popularizacijo rastlin in vrta, to kar je začel že Hladnik. Njegova predavanja so tako poslušali različni dijaki, kasneje pomembni možje – F. Erjavec, I. Tušek, J. Šafer, imel pa je tudi vodstva po vrtu. Za botanični vrt je veljalo, da je bil popoldan dostopen javnosti, če le ni bilo deževno vreme. Kot navaja Praprotnik (1993a), je Fleischmann z razliko od Hladnika veliko pisal in objavljal. Poleg že navedenega dela je objavljal v Carniolia 1838–1843, v revijah Flora in Verhandlungen des zoologisch – botanischen Vereins in Wien. V slovenščini pa je začel pisati leta 1844 v Bleiweisovih Novicah. Ukvarjal se je s sadjarstvom in je kot ocenjevalec sodeloval na razstavah. Leta 1839 je postal dopisni član Bavarskega botaničnega društva in leta 1841 član Kranjske Kmetijske družbe. Fleischmann je bil priučen, kot je razvidno iz Hostovega pisma Hladniku, ko mu le ta obljublja, da bi Fleischmanna dal na Dunaju učiti vrtnarstva in nemščine. Vendar tja zaradi dela v vrtu, kar mu omenja Hladnik v pismu, najverjetneje ni odšel (Rechfeld 1849). Ne glede na pomanjkljivo strokovno izobrazbo je Fleischmann v svojem času vrt zelo populariziral v javnosti. V časopisu Carniolia je objavljal, katere rastline v vrtu cvetijo od začetka maja do konca avgusta 1839 (Praprotnik 1993a).


Primerjalne ocene za obdobje (1834–1886)

Čeprav v vseh pregledih zgodovine do sedaj navajajo, da je po Fleischmannu sledilo manj uspešno obdobje in da je vrt nazadoval (te vire sem tudi sam povzel (Bavcon 1996, 1998, 2000) – Paulin 1929, Lazar 1960, Strgar 1973), bi iz Vossovega (1885) opisa tedanjega vrta in arhivskih nepodpisanih pisnih virov iz vrtnega arhiva, ki navajajo starejša letna poročila o delovanju vrta, temu le težko pritrdili. Potrebno je dodati, da je bilo to obdobje, ko se je sadjarstvo in vrtnarstvo zelo pospeševalo; s tem je začel že Fleischmann, Konschegg in vrtnar Rulitz sta to nadaljevala. Konschegg je po rokopisnih virih, ki obstajajo v botaničnem vrtu, prišel v Ljubljano 16. oktobra 1854 iz Maribora, da bi poučeval na gimnaziji. Leta 1862 je postal začasni direktor nove nižje gimnazije v Kranju, vendar je že leta 1863 prišel nazaj. Leta 1866 navaja vir, da že zopet uči prirodopis in 17. junija 1867, le 12 dni po smrti Fleischmanna (5. junija 1867), je bil imenovan za vodjo vrta.
Ko beremo zgledni opis vrta v njegovem obdobju, je ta podoba povsem drugačna. Rokopisni vir iz vrta navaja, da je bila drevesnica leta 1868 zasajena v še nerabljenem delu vrta, kjer so bile zasajene še druge kulturne rastline. Navedeno je še, da je proračun vrta v letu 1868/1869 znašal 420 goldinarjev in imel je še 210 goldinarjev subvencije za plačevanje vrtnarja. Dodaja, da je nedavno vrt dobil novo pridobitev – alpinetum. V rokopisnem viru je za leto 1871/72 navedeno, da je botanični vrt obogaten za 150 vrst večinoma alpskih rastlin, ki so jih darovali tedanji župan Deschmann, prof. Linhart, Tušek in Wurner. V letih 1872/73 so drevesnico dopolnili s 100 vrstami. Za leto 1873/ 74 pa navaja, da je brezsnežna zima zelo škodila alpskim rastlinam in da bo škodo možno nadomestiti šele v prihodnjem letu, kar se je v letih 1875/76 res zgodilo. Za leti 1878/ 79 zopet navaja, da so na griču posadili še 105 alpskih rastlin. V letih1882/83 pa dodaja, da drevesnica v bodoče odpade.
Poleg teh rokopisnih dokumentov, ki sicer poleg ostalih rastlin vsako leto omenjajo tudi drevesnico, kar morda kaže tudi na to, da so za to dobivali sredstva, je še zgledno urejen tloris vrta, opis in rastline, ki jih našteva Voss (1885). Oba vira ne kažeta na tako klavrno podobo, kot jo navaja kasneje v rokopisnem poročilu Paulin (1928). Res pa je, da to slabše stanje navaja tudi časopisni članek v Slovencu iz leta 1942, kjer Franc Juvan kot vodja vrta razlaga avtorju, da je za časa Konška vrt propadal. Morda vsa ta slabša podoba vrta v omenjenem obdobju izhaja iz navedenega Juvanovega poročila za časopis, vir pa je najverjetneje Paulinovo poročilo. Verjetno ni daleč od resnice, če zapišemo, da so se tedanji trendi pospeševanja sadjarstva poznali tudi na vrtu.
Paulin je vrt zopet približal Hladnikovemu duhu in tedanjim botaničnim vrtovom v Evropi. Morda je tako kritičen Paulinov pristop imel vzrok v tem, da je lažje izposloval kredit za vrt in za ekskurzije, ki jih je začel delati v različne dele tedanje Kranjske. Težko bi bilo namreč verjeti, da bi bil vrt leta 1885 v delu tako lepo prikazan, leto kasneje pa popolnoma opuščen in zanemarjen. Res se v vrtu to lahko zelo hitro zgodi, vendar je za tedanje obdobje to kljub vsemu manj verjetno. Še posebej pa čudi dejstvo, da Paulin vrtnarja Rulitza ni kar takoj odpustil. Z njim je delal še veliko let. Glede na kasnejše poročilo o izgradnji hiše po potresu pa kaže morda na to, da je bil Paulin le zelo kritičen in tudi ne takoj zadovoljen z narejenim. V zapisih namreč piše, da so leta 1897 zgradili novo vrtno hišo, ki pa je neuporabna. Lazar (1954) navaja, da so hišo postavili jeseni 1897 leta, da je bila večja od prejšnje, vendar pa zaradi nezadostnih sredstev za polovico manjša, kot je bilo predvideno.
Naj za primerjavo kasnejšemu Paulinovemu poročilu navedem le del Vossovega opisa vrta iz tedanjega časa (1885) in to tako, da ne spreminjam imen, da bodo omenjene trditve bolj podkrepljene. »Vrt ima tri vhode: glavni vhod (1) in dvoje večinoma zaprtih vrat (2, 3). Če vstopimo skozi prvega, nas vodi široka, levo in desno z visokostebelnimi centifolijami obrobljena pot po vsej dolžini vrta do vrtne ute (h).«
»Ob tej poti ležijo, kot je razvidno iz načrta, cvetlične grede z zasajenimi okrasnimi rastlinami. Tukaj se nahajajo navadna in tenkolistna binkoštna vrtnica (Paeonia officinalis in P. tenuifolia L.), več različkov rdečega naprsteca (Digitalis purpurea L.), vrtna ostrožica (Delphinium Ajacis L.), vzhodna črnika (Nigella damascena L.), več vrst petunij in plamenk (Phlox), vrtni mak (Papaver somniferum L.), meček (Gladiolus) in vrtna zvončnica (Campanula media L.). V bližini vrtne ute stojijo lilije. Omembe vredna je lepa kranjska lilija (Lilium carniolicum Bhrd.), veličastna lilija (L. speciosum Thbg. ali lancifolium vrtnarsko), zlati klobuk (L. Martagon), bela in brstična lilija (L. candidum et bulbiferum L.). Dalje zbujajo pozornost cesarski tulipani (Fritillaria imperialis L.) in indijska kana (Canna indica L.).«
»Na obeh straneh ob glavni poti ležijo tri velike grede (A) in na njih v nize posajene rastline. Večinoma gre za take, ki se pojavljajo v deželi in od katerih bi kazalo poudariti naslednje: Blagayev volčin (Daphne Blagayana Frey.), jagodičasti in drobnocvetni prstnik (Potentilla fragariastrum Ehr. in micrantha Ram.) pa tudi slednjemu podobni kranjski prstnik (P. carniolica Kern.), alpski vimček (Epimedium alpinum L.), črna in bela čmerika (Veratrum nigrum in album L.), zeleni, črni in temnoškrlatni teloh (Helleborus viridis, niger in atropurpureus), spomladanski in poletni veliki zvonček (Leucojum vernum in aestivum L.), gredljasti luk (Allium carinatum L.), navadni lučnik (Verbascum phlomoides L.), strašnica (Poterium Sanguisorba L.), trpežna srebrenka (Lunaria rediviva L.), nemški čišljak (Stachys germanica L.), dvoletni svetlin (Oenothera biennis L.), avstrijski in navadni divjakovec (Doronicum austriacum Jacq. in Pardalianches L.), rumeni in beli narcis (Narcissus Pseudo-Narcissus in poëticus L.), rumeni naprstec (Digitalis lutea L.), pokončni prstnik (Potentilla recta L.), nemška perunika (Iris germanica L.), svilnica (Asclepias syriaca L.), okrogloglavi bodoglavec (Echinops sphaerocephalus L.) in mnoge druge.«
»Na tretjem polju na desni so nasajene kobulnice, katerih je na Kranjskem res veliko. Tu raste kranjska selivka (Malabaila Golaka), ki jo je odkril Hacquet; progasti kobul (Molopospermum cicutarium DC.), Scopolijev dišeči koromač (Myrrhis odorata), zlato trebelje (Chaerophyllum aureum L.), navadni in avstrijski dežen (Heracleum Sphondilium in austriacum L.), bleščeča velestika (Ligusticum seguieri), tevje (Hacquetia Epipactis DC.), veliki in kranjski zali kobulček (Astrantia major L. in carniolica Wulf.) in končno mogočni orjaški silj (Tommasinia verticillaris Bert.)«
Vossov opis je daljši, vendar naj bo za kratko ilustracijo razmer dovolj. Povzemam le še finančno plat. Vrt je tedaj pripadal cesarsko kraljevi gimnaziji in prejemal letno dotacijo 210 goldinarjev. Mestna občina je prispevala še 105 goldinarjev. Iz tega je bilo potrebno plačati nadzornega profesorja in delo vrtnarja. Dodaja, da tako malo ostane za vrtne tekoče izdatke. Pravico do uporabe vrta so poleg gimnazije imeli še višja realka in živinozdravniški oddelek podkovske učne ustanove. Do leta 1882 so ga pri pouku sadjarstva uporabljali še kandidati učiteljišča. Za javnost je dostopen ob popoldnevih brez dežja. Ob koncu navaja, da je narisal natančen načrt vrta v tedanjem času, ker se je tedaj govorilo, da bi bilo smiselno vrt preseliti v bolj obiskani del mesta – na travniške površine pod Tivolijem na obeh straneh Lattermannove aleje (Voss 1885).
Povsem drugače o vrtu piše Paulin (1912, 1928). Še posebej je kritičen v rokopisu iz 20. decembra 1928 kjer podaja kratko zgodovino botaničnega vrta od Hladnika do omenjene letnice. Paulin piše: » Po Fleischmannovi smrti leta 1867 je prevzel vodstvo vrta gimnazijski profesor V. Konschegg, za vrtnarja pa je bil postavljen J. Rulitz. Po letu 1886 izvršeni upokojitvi pa navaja, da je deželna vlada njega, kot pisca teh vrstic, imenovala za predstojnika vrta in mu pozneje, leta 1910 kot pomožno znanstveno moč, dodelila gimnazijskega profesorja Fr. Verbica. Med tem je bil leta 1907 upokojen vrtnar Rulitz in istega leta za vrtnarja imenovan Fr. Juvan.« Paulin v nadaljnjem piše: »Kar se v tem razdobju stanja vrta tiče, je omeniti, da je po Hladnikovem odstopu vrt bolj in bolj propadal. Tako so leta 1868 na vrtu ustanovili v svrho poduka učiteljiščnikov o sadjereji drevesnico sadnega drevja, zasadili so prav donosen sadovnjak in v precejšnji množini gojili razne zelenjadne vrste ter glavno pozornost obračali tem nasadom. Tako je prišlo, da sem jaz pri prevzemu vrtnega vodstva leta 1886 zabeležil na vrtu v vsem le 312 vrst navadnih domačih dreves, grmičev, steblik in enoletnih zelišč«. To je zapisano dosti pozneje, po dobrih 42 letih vodenja vrta.
Paulinovo poročilo je povsem v nasprotju z zapisom Vossa (1885), kjer o vrtu zelo pohvalno piše, Paulin pa, razen Hladniku, njegovim naslednikom, ne namenja prav veliko pohvale. Morda je za to kriva že oddaljenost tistega, kar je prevzel tedaj in drugačen pogled na obdobje in vrt, morda je v njem prisotna kritika, ki se nanaša na nebotanično vrtnarstvo v vrtu v omenjenem obdobju.


Paulinovo obdobje (1886–1931)

Iz rokopisnih virov botaničnega vrta za leto 1886 je razvidno, da je Paulin res že prvo leto izposloval poleg že omenjene redne dotacije in subvencije 105 goldinarjev, ki jo je dala občina še 100 goldinarjev od deželnega zbora. Dodaja, da je bilo s tem mogoče prinesti večje število rastlin iz narave in da so navezali stike z botaničnimi vrtovi, kjer so dobili 400 semen različnih rastlin. V letu 1887/1888 je to delo nadaljeval, nakupil je 600 alpskih rastlin, tako da se je število dvignilo na 2000. Za leto 1888/ 1889 pa navaja, da je prvič izdal seznam semen – Index seminum, ki so ga zamenjali s 30 vrtovi, število vrst pa je doseglo številko 2829. V letu 1892 do 93 so dotacijo pomembno zvišali iz 210 na 420 goldinarjev in ohranili še 105 goldinarjev subvencije mestne občine. Navaja še, da so stike tedaj imeli z 78 vrtovi. Posebej dodaja, da je bila izmenjava zelo uspešna, ker je vrt nudil v zamenjavo številne žive rastline. Navaja uspešno ekskurzijo na Velebit (kjer je v oklepaju naveden Rulitz.), kar je zelo obogatilo fond rastlin. Šele za leto 1893/94 navaja, da se je sprostilo nekaj več prostora, ker so opustili drevesnico in mestna občina je dodala poleg običajne subvencije 105 goldinarjev še dodatnih 100 goldinarjev. Dodaja, da so začeli preurejati celotni vrt in alpinetum so povečali na 17 gričkov. Kljub temu, da o drevesnici Paulin piše dokaj podcenjevalno, jo je očitno obdržal še dobrih osem let. Najverjetneje je zanjo še dobival nekaj sredstev, čeprav to ni nikjer izrecno navedeno.
V letu 1894 in 1895 rokopisni vir navaja, da se je v mestnem zastopstvu pojavila misel, da bi vrt prenesli v Tivoli. Zato je zastalo nadaljnje preurejanje vrta. Ljubljanski potres 1895 je podrl zid in močno poškodoval hišico. Zapisano je še, da se gradnja nove hiše odloži zaradi morebitne preselitve vrta. To preselitev je omenjal že Voss (1885) in v tem obdobju je bila ideja zopet prisotna. Za leto 1896 in 1897 navaja, da še ni popravil in da je zamenjava zaradi neizdaje seznama semen v tem času zelo zastala. V jeseni 1897 vir že navaja, da je hišica postavljena, a ne v zamišljenem obsegu, zato dodaja, da ne ustreza in da je bil obnovljen tudi del ograjnega zidu. Misel o preselitvi je opuščena, kar je za obžalovati, dodaja vir, zato bo potrebno nadaljnje preurejanje vrta, ki pa da bo težavnejše, ker je mestna občina nehala dodajati še 100 goldinarjev. Za leto 1898 navaja, da se sistem preureja po tedaj veljavnem Englerjevem sistemu.
Paulin (1928) v rokopisu navaja, da se je ob prevzemu zavedal dejstva, da bo potrebno naporno in dolgotrajno delo, da se vrt povzdigne na stopnjo znanstvenega zavoda. O stanju vrta leta 1911 na kratko poroča Laibacher Zeitung. Obsežnejše je Paulin (1912) vrt opisal v članku za Carniolo. Pravi, da je bil vrt leta 1912 že tako urejen, da se je lahko kosal z marsikaterim univerzitetnim botaničnim vrtom; tega leta je štel 6000 vrst in vseboval malodane vse v kranjski flori zastopane vrste. Do tako bogatega rastlinskega fonda je prišel z zvezami s 96. botaničnimi vrtovi. To je dosegel predvsem z znanstveno urejenimi tiskanimi seznami Indices seminum, še navaja v poročilu. V članku še omenja, da je za 100 letnico vrta (1910) nameraval izdati obsežno, do 150 strani obsegajoče delo o vrtu, ki bi služilo kot temeljit vodnik, vendar za to ni bilo sredstev, zato je to delo opustil. Paulin je bil leta 1910 kot profesor upokojen, vendar je na željo deželne vlade vodil vrt še naprej (arhiv vrta). »Med prvo vojno so se zveze ukinile, vrtnar je bil vpoklican v vojno in vrt je mnogo utrpel«, dodaja Paulin (1928) v svojem poročilu. Kljub temu pa je potrebno dodati, da v vrtnem arhivu obstoji zgledno urejen in debel seznam semen Index seminum iz leta 1917, kar že zopet kaže na to, da razmere le niso bile tako slabe, oziroma da je Paulin znal težave, ki jih je vojna povzročila, uspešno prebroditi.
Alfonz Paulin se je rodil 14. septembra 1853 kot sin oskrbnika turnske graščine v Leskovcu pri Krškem. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je dokončal v Ljubljani, višjo gimnazijo v Novem mestu, kjer je 1873 maturiral. Študij je nadaljeval v Gradcu v letih 1873 do 1878. Kot glavni predmet je poslušal prirodopis, kot stranska pa še matematiko in fiziko. Leta 1878 je opravil državni izpit iz prirodopisa. V letu zasedbe Bosne in Hercegovine (1878) s strani Avstroogrske je bil Paulin vpoklican v vojsko. Pri Bosanskem Petrovcu je zbolel tako, da je državni izpit iz matematike in fizike opravil šele čez dve leti. Od leta 1880 do 1910 je poučeval na srednjih šolah v Ljubljani, največ na državni gimnaziji (Petkovšek 1934).
Že leta 1886 je prevzel vodenje Botaničnega vrta. To delo je opravljal 45 let, do leta 1931 in ga lahko enakovredno vzporejamo z njegovim največjim delom – izdajo posušene herbarijske zbirke Flora exsiccata Carniolica. Paulin je bil vodilni raziskovalec flore na tedanjem Kranjskem. Poleg izdaje svoje zbirke je sodeloval pri Kernerjevi herbarijski zbirki – Flora exsiccata Austro-Hungarica, Hayekovi – Flora stiriaca exsiccata, Flora der Sanntaler Alpen (Hayek & Paulin 1907) in tudi pri Hegijevem delu – Illustrierte Flora von Mitteleropa. Napisal je okoli dvajset razprav v katerih je med leti 1895 do 1917 objavil nove podatke o novoodkritih in redkih vrstah kranjske flore, opisal nekaj novih taksonov, monografsko je obdelal nekatere skupine kot so lisičjakovke (Lycopodinae), presličevke (Equisitinae), praproti (Filicinae) in rod plahtic ali rosnikov (Alchemilla), mlečke (Euphorbia) i.dr. (Petkovšek 1934). Zavzemal se je tudi za naravovarstvo, vendar je njegov tovrstni spis ostal le v rokopisu, kaže pa na zavestno in strokovno utemeljeno delovanje na Slovenskem (Mayer 1988). Prav tako je v drugem objavljenem poročilu navedel, da bo potrebno barjanske rastline gojiti na nadomestnem rastišču v botaničnem vrtu, ker jih na Ljubljanskem barju kmalu ne bo več (Paulin 1912). Leta 1898 je napisal prvi izvirni učbenik za botaniko (Verčkovnik 1995), v letu 1901 pa še prevedel učbenik (živalstvo). Sodeloval je pri Pleteršnikovem Slovenskonemškem slovarju. Paulin je bil častni član Muzejskega društva za Kranjsko in Prirodoslovnega društva v Ljubljani ter dopisni član Ljubljanske akademije znanosti. Leta 1963 so njemu v čast v botaničnem vrtu postavili spomenik (Kapus 1963, Mayer 1963), ob petdesetletnici njegove smrti pa je spomenik dobil še ob turnski graščini v Leskovcu pri Krškem. V letu 50 letnice smrti (1992) je bil organiziran simpozij na čast Paulinu (Jogan & Wraber 1992, Praprotnik 1992a) in razstava v Prirodoslovnem muzeju Slovenije (Praprotnik 1992b, c). Obsežno pisno zapuščino botanika A. Paulina v biblioteki SAZU je obdelal Wraber (2008). V delu so navedeni tudi vsi Index seminum, katerih avtor je Paulin in so hranjeni v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani.
Leta 1920, kot je razvidno iz arhiva univerze, je od Deželne vlade vrt prevzela, leta 1919, novo ustanovljena Univerza v Ljubljani. Na predlog profesorjev Rajka Nahtigala (Filozofska fakulteta) in Karla Hinterlechnerja (Tehnična fakulteta) je univerzitetni svet ljubljanske univerze 12. novembra 1919 sklenil Deželno vlado prositi, da odstopi botanični vrt v Ljubljani v last univerze (Zapisnik seje univerzitetnega sveta, 12. 11. 1919). Poverjeništvo za uk in bogočastje Deželne vlade za Slovenijo je z dopisom 13. 2. tej prošnji ustreglo (arhiv vrta, Wraber 2000). Do tedaj je z vrtom upravljala Cesarsko-kraljeva gimnazija, ki se je v tem času že preimenovala v I. državno gimnazijo. Kot je razvidno iz listin (arhiv vrta), so nastali nekateri zapleti, saj je bil vrt v lasti dežele Kranjske in del tudi v lasti Kmetijske družbe. Slednja je svoj del vrta že leta 1919 odstopila Deželni vladi v zameno za drugo zemljišče. Dežela Kranjska je temu nasprotovala, ker ga je še vedno imela za svojo lastnino. Zato je razveljavila sklep Poverjeništva za uk in bogočastje z dne 13. 2. 1920, ki je vrt že odstopilo v last univerze. Zahtevala je pogajanja, ki so se v končni fazi iztekla v prid univerze, tako da je bil vrt že leta 1920 zajet v njen stroškovnik. Botanični vrt je tako postal sestavni del takrat ustanovljene slovenske univerze v Ljubljani.
Paulin v svojem poročilu pravi: »Z ukazom Njegovega Visočanstva Prestolonaslednika Aleksandra z dne 6. 11. 1920 sem bil imenovan za direktorja Univerzitetnega botaničnega vrta v 6 činovnem razredu, naslednje leto 10. 10. 1921 pa povišan v peti činovni razred. Univerzitetna uprava je 18. 11. 1920 imenovala Franca Juvana za vrtnarja v 11 činovnem razredu«. Leta 1926 je vrt dobil še laborantko Marijo Župančičevo.
Paulin dodaja, da je takoj po prevzemu vrta s strani Univerze, ponovno pričel z rednimi deli. Vzpostavil je ponovne stike z botaničnimi vrtovi, zopet je izdal tiskan seznam semen. Navaja, da je vrt v letu 1922 in 1923 prejel 3000 semenskih vzorcev in odposlal 5000. Poleg tega je dobil tudi več redkih živih rastlin. Polec (1929) navaja, da je Univerza dobila najbolj urejeno ustanovo, z Alfonzom Paulinom pa še dobrega predavatelja. Čeprav Paulin v nadaljnjem tarna, da ni dovolj denarja za vrt, da ni uspel ponovno natisniti seznama semen, pa pohvali tako vrtnarja Juvana, ki da je izredno prizadeven in tudi novo laborantko ter doda, da je ponovno v vrtu veliko število domačih planinskih rastlin (Paulin 1928, Praprotnik 1993b).
Paulin je poleg dela v vrtu predaval, vendar navaja, da je predavanja po preteku dveh semestrov (Paulin 1928), iz nekih tehtnih razlogov opustil, le teh ne navaja. Petkovšek (1934) navaja, da se je po dveh letih predavanj sistematske botanike na ljubljanski univerzi, predvsem zaradi neugodnih razmer, ki so vladale na botaničnem inštitutu, temu odpovedal. Paulin (1928) v poročilu obžaluje, da vrt nima rastlinjaka in dodaja, da se univerzitetnega vrta brez vsaj enega steklenika ni mogoče zamisliti. Navaja, da je že leta 1922 predložil podroben načrt gradbenemu ravnateljstvu, a žal brez uspeha.
Veliko delo Alfonza Paulina je poleg drugih objav (Wraber 2008) od leta 1901 do 1936 izhajajoča Posušena herbarijska zbirka kranjske flore Flora exsiccata carniolica v 20 centurijah z 2000 številkami (Wraber 1966). V poročilu iz leta 1928 Paulin navaja, da je do leta 1914 izšla že v desetih centurijah (štev. 1 do 1000). »Leta 1927 sem izdal XI. in XII. centurijo (štev 1001 do 1200) in leta 1928, XIII. in XIV. centurijo (štev. 1201–1400), meseca januarja 1929 pa izideta XV. in XVI. centurija (štev. 1400–1600). Pri tem znanstvenem delu so mi bile v primerjalne svrhe jako dobro došle žive rastline našega vrta«, še piše Paulin v omenjenem poročilu.
Da je bil vrt v njegovem času res zgledno urejen in morda tudi v vsej zgodovini vrta z največ različnimi vrstami, dokazuje dokaj natančen Paulinov opis in seznam rastlin, ki obstaja v vrtnem arhivu. Sistematični nasad, kot imenuje rastlinski sistem, je urejen po Englerjevem sistemu in se sestoji iz 170 gred in gredic na katerih je 75 družin eno in dvokaličnic s 1800 vrstami. Nadalje navaja štiri večje oddelke za drevesa in grme, kjer je zastopanih sedem družin s 160 vrstami. Še posebej navaja dva večja oddelka z iglavci, kjer je prisotnih 50 vrst. Senčnate rastline so posajene na 13 gredah in vsebujejo do 250 vrst. Doda še, da so bile narejene v letih 1924 in 1925. Leta 1923 so naredili šest gred za praprotnice s 60 vrstami. Potem so tri večje in štiri manjše grede za enoletnice in dvoletnice, kjer je do 200 vrst.
V štirih cementnih koritih za vodne in močvirske rastline je zasajenih 230 vrst. Velik del je zavzemalo 27 iz kamenja zgrajenih gričev, od katerih je bilo v letu 1928 devet novo postavljenih. Na njih rastejo: planinske, kraške, pontsko-ilirske in nekatere v zmerni Aziji in Ameriki domače vrste, ki v sistematičnih nasadih ne uspevajo. Skupno tukaj raste 1180 vrst. Pod točko devet navaja eno zidano toplo gredo in pet iz plohov zgrajenih mrzlih gred s 45 okni. V njih so gojili 3800 v lončkih sajenih komadov z okoli 2000 vrstami. Dodaja še: »Med njimi je tudi 350 v južnih pokrajinah domačih tipov, ki se goje v topli gredi, ker ni na vrtu nikakega steklenjaka.« Leta 1922 so dobili vodovod, dodaja pod opremo vrta za omenjeno leto. Vrt je po Paulinovem zapisu tedaj meril 72 arov in 43,9 m2 in je bil ograjen s 400 m dolgim, 2,5 do 3 m visokim in 50 cm debelim zidom, deloma iz kamenja in deloma kritim s strešniki iz opeke. Obnovili so ga v letu 1927 in 1928, ko so prekrili tudi streho hiše. Iz inventarne opreme še navaja, da se je obsežna knjižnica leta 1921 prenesla na Botanični inštitut v univerzitetno poslopje, kljub temu je nekaj knjig iz tedanjega časa v vrtu še vseeno ostalo.
Ob koncu poročila dodaja: »Za nadaljnje vzdrževanje vrta, da ostane na svoji znanstveni višini in se tudi še naprej razvije, bi bilo razume se, potreba višjih dotacij. Sedanje so bile v vseh omenjenih ozirih premajhne. Predvsem bi se moralo pomnožiti tehnično vrtnarsko osebje«, dodaja v poročilu iz 20. decembra 1928, ki je napisano z zares vzorno in čitljivo pisavo. Podpisal ga je prof. A Paulin, direktor bot. vrta, pisava poročila pa je domnevno od laborantke Župančičeve.
Po Paulinovem odhodu leta 1931 so se v vrtu izmenjevali številni zelo pomembni možje. Dr. Fran Jesenko (1875–1932) je v vrtu delal poizkuse s križanci med pšenico in ržjo. Obstaja kar obsežna delovna knjiga zapisov o uspehih in neuspehih pri križanju v vrtnem arhivu. Lazar (1960) dodaja, da za širitev vrta v tem času ni bilo posluha, tako da je Jesenko moral za svoje poizkuse iskati prostor v oddaljenih Beltincih. Jesenko je v začetku 20. stoletja spadal med svetovno znane genetike (Kreft 1990). Žal se je Jesenko ponesrečil in potem so njegovo delo hitro prevzemali drugi. Jesenka so nasledili dr. Jovan Hadži (1884–1972) do 1933, Stjepan Horvatić (1899–1975) do 1941 in Gabrijel Tomažič (1899–1977) do leta 1945.
Tako, kot se je po Hladniku še nadaljevalo njegovo obdobje, bi podobno lahko rekli za Paulina, le da je bilo to obdobje še daljše. Vse od leta 1896 pa do leta 1960 je namreč v vrtu delal vrtnar Franc Juvan, ki se je pod Paulinovim vodstvom razvil v odličnega poznavalca rastlin (Wraber 1985). Najprej kot pomožni vrtnar, leta 1907 pa je z upokojitvijo vrtnarja Rulitza zasedel njegovo mesto (Paulin 1928). Podobno kot je Fleischmann delal v vrtu od leta 1819 do leta 1867, je še daljše obdobje v vrtu preživel Franc Juvan, ki je poznal utečeno delo vrta, tako da se hitre menjave direktorjev vrtov niti niso oznale. Medvojno obdobje je vrt vodil Tomažič, po vojni pa je vodstvo prevzel Jože Lazar.


Lazar-Strgarjevo obdobje (1945–1992)

Jože Lazar je bil kot asistent v vrt nastavljen leta 1933 (Mayer 1975). V vrtnem arhivu pa obstoji tipkopis, ki navaja predlog, da se zaposli Jože Lazar, absolvirani kandidat, za strokovnega uradnika, ki naj začasno opravlja posle direktorja botaničnega vrta, datiran 15. decembra 1931. Ali se je to res zgodilo, iz listin ni razvidno. Na podpisih vrtnih dokumentov se pojavlja F. Jesenko. O Lazarjevi nastavitvi tako obstoji le že citirani Mayerjev zapis.
Za razliko od Paulina, je Lazar v svojem zapisu ob 150 letnici vrta dokaj skromen. Hvali le ljudsko oblast, ki je dodelila vrtu 160 arov veliko sosednje zemljišče in je s tem dana možnost za premestitev sistematskega dela vrta na novo površino in ureditev po sodobnih vidikih taksonomije in filogenije. To zemljišče kot je razvidno iz poročila je vrt dobil 5. avgusta 1946. Vrt je tedaj meril 2,35 ha. Preurejen in povečan je bil alpinetum, ki je zasajen z domačimi, deloma še z azijskimi, amerikanskimi predstavniki planinske flore, še dodaja. Kasneje so skopali še manjši bajer in obnovili razne pomožne vrtnarske naprave, uredili dele s primorskim in velebitskim rastlinjem in drugimi balkanskimi elementi. Začeli so z urejanjem večje ekološke skupine. Manj znano dejstvo je, da so se v tem času v vrtu intenzivno ukvarjali z vzgojo novih krompirjevih sort s pomočjo križanja in selekcije, podobno so za izboljšanje pridelka delali na sladkorni pesi. Prav tako pa so proučevali razne sorte žitaric prinešene iz Rusije (Lazar, poročilo 1949).
Leta 1955 so dogradili in zasadili še rastlinjak. Rastlinjak, ki je zelo enostaven, je primaknjen k zgradbi na vzhodno južno stran in dejansko dobiva največ sonca, kar je z energetskega stališča zelo pomembno. Ena stran je namreč naslonjena na hišo in so izgube manjše. Rastlinjak je nastal kot seminarsko delo pri prof. Plečniku. Načrt zanj je izdelal tedaj študent, danes dr. Boris Gaberščik. Plečnik mu je menda dejal:« No, danes pa bova delala nekaj za rastline!«. Kljub temu je potrebno dodati, da je v tem času vrt že doživel tudi prvo zmanjšanje zemljišča. Leta 1959 so dokončali rekonstrukcijo ovinka Ižanske ceste in ograjo pomaknili v vrt. Tako je na tem delu, kar del vrta ostal izven ograje. V tem delu so tedaj naredili žičnato ograjo, pred tem je bila ta zidana (Poročilo 1959).
Lazarjevo raziskovalno delo je obsegalo predvsem alge (Mayer 1975). Napisal je dve pomembni deli Alge Slovenije (1960) in Razširjenost sladkovodnih alg v Sloveniji (1975). Veliko časa je namenil delu v vrtu. Tako so poleg rastlinjaka zgradili še laboratorijske prostore ob njem, hkrati pa so uredili nekatere ekološko geografske skupine.
Leta 1967 je vodstvo vrta prevzel prof. dr. Vinko Strgar (1928–1992), ki je njegovo delo nadaljeval (Wraber 1992). Žal se je vrt namesto širitve začel manjšati. Uklenila ga je posodobitev ceste in železnice. Kljub temu je vrt večal stike s sorodnimi inštitucijami in pristal pri številki 316. Vsa svoja prizadevanja je skupaj s sodelavci oddelka za biologijo usmeril v pridobivanje zemljišča za nov botanični vrt pod Rožnikom in kasneje graditev univerzitetnega biološkega središča (Strgar 1987a). V svojem raziskovalnem delu se je še posebej posvečal raziskavam rodu Sesleria. Odkril in opisal je endemičen netresk, ki ga je imenoval po Francu Juvanu – Sempervivum juvanii (Strgar 1971) in se ukvarjal z vzgojo nekaterih endemičnih in ogroženih vrst (velebitska degenija (Strgar 1979), rumeni sleč (Strgar 1987b), Blagayev volčin (Strgar 1976), Hladnikov volčič (Strgar 1987c). Po Strgarjevi smrti leta 1992 je vodstvo vrta začasno prevzel prof. dr. Tone Wraber, od leta 1995 pa vrt vodi avtor teksta.


Novejši čas

Od začetka leta 1995 do leta 2010 smo vrt s sredstvi mestne občine Ljubljana prenovili, kasneje pa smo dobili še sredstva s strani države. Čeprav teh sredstev ni bilo dovolj, smo jih dobro izkoristili, veliko dela je bilo opravljenega z vrtnim osebjem, kar je pripomoglo k hitrejši in cenejši prenovi. Prenovili smo vse stavbe v vrtu, obnovili vodne površine, temeljite prenove ni bil deležen samo stari rastlinjak, predvsem zaradi različnih načrtov in dolgoletnih obljub, tako da se je delo zavleklo v dvestoletnico vrta. V letih 1997 in 1998 smo prenovili vrtno ograjo, leta 1999 smo začeli s prenovo stavb, ki so bile dokončane zaradi pomanjkanja sredstev šele v letu 2005 /2006. Tam smo dobili večjo večnamensko predavalnico. Tedaj so bili že zastavljeni temelji za nov večji rastlinjak, vendar do realizacije potem ni prišlo. V letih 2001 in 2003 smo uredili prostor za sredozemske rastline in ob rastlinjaku smo začeli z urejanjem tematskega formalnega vrta. Staro upravno zgradbo smo prenovili v letu 2001 in v njej začeli z rednimi predavanji in delavnicami za širšo javnost. Leta 2006 smo že pripravljeno gradbiščno jamo za novi rastlinjak ponovno zasuli. Ta del smo spremenili v suhi travnik. Tropski rastlinjak bo preko Univerze financiralo ministrstvo za znanost in tehnologijo. Dela se bodo začela v letu praznovanja 200 letnice vrta. V letu 2000 smo na novi lokaciji bodočega vrta pod Rožnikom ob Biološkem središču na Večni poti, na vhodu v bodoči vrt zasadili nasad japonskih češenj, darilo države Japonske Sloveniji. Leta 2004 smo na tej lokaciji dokončali še nedokončani rastlinjak z v vrtu težko privarčevanimi sredstvi. Že poleti 1998 smo začeli s pobudo, da bi najeli suhi travnik na obrobju Ljubljane. To smo kasneje tudi realizirali. Tako ima tam vrt poleg Jegličevega doma, ki ga je v letu 1970 prof. Jeglič podaril botaničnemu vrtu (Strgar 1985), v neposredni bližini na spodnjih terasah Save najet še 2 ha velik suhi travnik, ki ga enkrat letno pokosimo.
Od leta 1995 je vrt včlanjen v mednarodno organizacijo botaničnih vrtov Botanic Gardens Coservation International (BGCI) od leta 2003 pa še v mednarodno združenje alpskih botaničnih vrtov AIGBA (Associazione Internazionale Giardini Botanici Alpini). Od vstopa Slovenije v Evropsko Unijo 2004 zastopamo v Evropskem konzorciju botaničnih vrtov mrežo slovenskih botaničnih vrtov. Vsako leto še vedno izdajamo Index seminum – seznam v vrtu in v naravi nabranih semen rastlin. V današnjem času ga pošljemo na 300 botaničnih vrtov po svetu. Od 140 do celo 180 botaničnih vrtov letno naroči semena rastlin, tako da letno pošljemo preko 2000 zavojčkov semen. Udeležujemo se mednarodnih srečanj in kongresov botaničnih vrtov, kjer aktivno sodelujemo. V letu 2007 je bil vrt predstavljen skupaj z drugimi zgodovinsko pomembnimi botaničnimi vrtovi na svetu v delu Botanic garden a Living History (Monem 2007). V jeseni 2009 smo vsaj začasno začeli z upravljanjem tivolskega rastlinjaka in vsaj simbolično po 200 letih prišli na že v samem začetku leta 1809 ponujeno mesto za botanični vrt – nekje na tem območju in tudi potem še nekajkratno zelo resno lokacijo za vrt (Voss 1885, rokopisni vir, Paulin, rokopis 1928, Lazar, rokopis 1945, Lazar 1960).
Vrt je bil v letu 2008 razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Čeprav so v vsej njegovi zgodovini razpravljali o preselitvi botaničnega vrta, ta na tem mestu vendarle ostaja še naprej. Kljub številnim menjavam oblasti, držav ni prenehal z delovanjem. Kar v sedmih državah je v tem času deloval, če štejemo, da je Slovenija danes članica Evropske unije. Marmontova lipa, posajena leta 1810, po 200 letih obiskovalcem vrta še vedno nudi senco.


Zahvala

Za temeljit pregled zgodovine botaničnega vrta se zahvaljujem prof. dr. Tonetu Wraberju, ki mi je posredoval nekaj starejše manjkajoče literature. Predlagal je nekaj tehtnih dopolnitev, da bi bila zgodovina z dosedaj znanimi dejstvi čim bolj celovita. Prav tako se zahvaljujem muzejski svetnici dr. Nadi Praprotnik, ki je s svojim poznavanjem zgodovinskih dejstev iz botanike na Slovenskem in novo odkritim seznamom rastlin iz leta 1812 tako dodala in zaokrožila poznavanje prvih let delovanja botaničnega vrta.

Zadnjič posodobljeno Ponedeljek, 20 Maj 2013
 
KONTAKTI | KJE SMO? | DELOVNI ČAS | O SPLETNI STRANI | ISSN C507-5432
Zadnja sprememba: Petek 3. Julij 2015, 21:28
© 2015 BOTANIČNI VRT