Čez Karlovški most in pod njim je danes tako gost promet, da je velikokrat prav težko priti preko ceste. Potrebno je počakati. Na sicer dokaj vidno ploščo postavljeno ob otvoritvi tako danes skoraj nihče več ne pogleda. Je pa mejnik časa in tudi sam objekt je po petdesetih letih še prav tako mogočen in uporaben. Skupaj z obnovljenim starim mostom iz leta 1864 (MOL 21. 6. 2007) sedanjim pristaniščem za rečne ladje odprtim 31. julija 2015 (MOL) in še prej 7. maja 2009 odprto Hladnikovo brvjo (MOL), ki povezuje Botanični vrt Univerze v Ljubljani s Špico in naprej ob Ljubljanici proti Tromostovju. Prenovljena Ižanka cesto leta 2024 z novo ograjo Botaničnega vrta (MOL) samo zaključuje to celoto. Polno infrastrukture na zelo malem delu, ker ob gradnji mostu v sedemdesetih letih, se je tedaj poglobilo in prestavilo še železniško progo proti Dolenjski.
Če malo pobrskamo po spletu odkrijemo, da je bil projekt Karlovški most narejen po naročilu Republiške skupnosti za ceste, izdelal ga je Gradis, Biro za projektiranje Maribor pod vodstvom Vukašina Ačanskega. Najbolj zanesljivo pa o tem priča vzidana plošča pod mostom na Ižanski cesti ob neposredni bližini Botaničnega vrta, ki ima tukaj poleg mogočnega Grubarjevega prekopa, izdelanega med leti 1772- 1780, takoj za njim najdaljšo domovinsko pravico.
Že krepko pred prvim kamnitim mostom je nastal, leta 1810. Maršal Auguste Marmont je v svojih spominih zapisal, da je Liceju v Ljubljani, ki je dobro deloval in postal sestavni del Visokih šol, samo dodal še Botanični vrt - Vrt domovinske flore. Visoke šole so samo v Iliriji imel značaj univerze. Torej vsaj od leta 1809 se lahko le ta lasti neprekinjeno delovanje, saj je Botanični vrt kot edina ustanova ostal po vrnitvi Habsburške monarhije, po letu 1813. Obdržal je stike in znanstveno deloval in sodeloval z univerzitetnimi vrtovi po Evropi. Po zgodovinskem izročilu, je tedaj prvi guverner Ilirskih provinc maršal Marmont zasadil lipo ali pa celo osem drugih dreves. Da je bila to tedaj pomembna ustanova, kaže prav ta podatek, poleg mnogih drugih kasnejših.
Čeprav je bil Botanični vrt prvotno tukaj, pa je graditev novega mostu leta 1974-1976 pomenila prestavitev in vkop železnice, ki je znatno zajedla v vrt in ga tako zmanjšala na vsega 2 ha. Dejstvo je, da je že leta 1966 bila sprejeta v urbanistični plan Ljubljane nova lokacija Botaničnega vrta pod Rožnikom. Zato je poseg bil verjetno tedaj mogoč. Država je vsaj del obveznosti s postavitvijo vhodnega objekta pod Rožnikom sredi 90 let le izpolnila, drug del, ki se je tikal Botaničnega vrta pa žal ne. Sredozemski rastlinjak je Botanični vrt UL šele leta 2004 dokončal z lastnimi tržnimi sredstvi na novi lokaciji. Da bi po izgradnji Biološkega središča še bila obveza za širitev vrta pod Rožnikom, pa ni bilo več posluha. Z zelo različnimi interesi razprta Biotehniška fakulteta, tega ni več videla, Univerza pa še manj. Botanični vrt je pri tem ostal sam, matični oddelek za Biologijo svoje obljube in zaveze ni nikoli izpolnil. Celo več, na račun prostorov Botaničnega vrta se je delilo prostore Nacionalnemu inštitutom za Biologijo (NIB) in v končni fazi je vrt izgubil vse. Čeprav je prav vodja Botaničnega vrta - pokojni dr. Vinko Strgar vložil vso energijo v izgradnjo Biološkega središča, kjer sta najprej sobivali obe inštituciji: Oddelke za biologijo BF in NIB. A to je zopet zaradi akademskega pohlepa postalo premalo. Oddelek za Biologijo, prav tako BF in UL so tako raje žrtvovali Botanični vrt, kot pa da bi najšibkejšemu členu, kar rastline so, izkazali vse tisto kar rastline za človeka pomenijo - so najpomembnejše za njegovo preživetje. Vsi podpisani dokumenti, zaveze in obveze so z akademskim pohlepom postale nične. Sedanji vrt ob Karlovški je bil in je še vedno žrtev najprej gradnje Biološkega središča in nato sedaj novega Biološkega stičišča. Botaničnemu vrtu se je že leta 1996 odvzelo vsa sredstva za njegovo delovanje in je od tedaj do 2/3 na trgu. Kadrovsko se ga je popolnoma oklestilo vse do 2015 je imel samo pet redno zaposlenih in je s težkimi borbami prišel vsaj do enakega števila kadrov kot jih je imel že v 70 letih. Na začetku kovida se je vse še neamortizirane objekte namenjen izključno Botaničnemu vrtu porušilo. Da je sprenevedanje še večje se od tedaj naprej trdi, da porušeni objekti nikoli niso bili namenjeni vrtu. O tem pričajo številni uradni dokumenti, članki v znanstvenih, poljudnih revijah in dnevnem časopisju vsaj že 50 let. Biološko središče - Biološko stičišče nova stavba, skoraj isto ime, da se izniči staro. Več tisočletna praksa poimenovanje novih praznikov, da se na stare pozabi. Za povrh pa je bil še drugi tir železniške proge umeščen prav v času kovida zopet v vrt.
Na Botanični vrt in rastline se je tako namenoma pozabilo. Prošenj za nov vrt, ki jih je spisal pisec, številnih sestankov in obljub je za nekaj deset knjig. Nič se ni zgodilo, ker so rastline danes na povsem stranskem tiru tako na Biologiji, Biotehniški fakulteti kot Univerzi. Da je temu tako, je najbolj pokazal čas kovida. Povsod po svetu so spoznali pomen narave, rastlin in začeli intenzivno vlagati v tovrstne inštitucije, gradijo nove rastlinjake, širijo vrtove. Pri nas pa se je ravno obratno Botaničnemu vrtu namenjen objekte na Večni poti 111 porušilo. Na samem vstopu v krajinski park se je zgradilo megalomansko stavbo in to tam, kjer naj taka gradnja ne bi bila dovoljena. Prvotni vhodni objekt v novi vrt so se vanj lepo vklapljali. To je večji zalogaj kot sodna palača, ker le ta vsaj še stoji. Tukaj pa se je vse zbrisalo in o lokaciji Botaničnega vrta nihče niti slišati noče več. To ni stvar mesta Ljubljene, da ne bo pomote, to je stvar Fakultete in Univerze. Država pa je to mirno gledala in ni ukrepala. Vsi ustrezni državni organi, ki bi morali stopiti v bran davkoplačevalskemu denarju, so dali glavo v pesek, kot že prej omenjen ustanove. In tako je stanje duha tudi po več kot šestih letih od sramotnega podiranja neamortiziranih objektov. Botanični vrt pa je postal talec resnice, o kateri se v javnosti ne sme razpravljati. Zato bo letos že sedmo leto zopet selil dragoceno zbirko sredozemskih rastlin s celega sveta, kaktusov in drugih sukulentov, na prezimovanje v Koper. Tisti, ki bi pa morali braniti najšibkejši člen - rastline so, pa so raje udarili po Vrtu.
Močnejši so ego položaji in akademski pohlep, kot pa resnica. Ob tem pa smo mirno povozili tudi mednarodna darila - japonske češnje, darilo države Japonske Sloveniji leta 1999.
Znan. svet. Dr. Jože Bavcon, vodja Botaničnega vrta UL, BF
