Vse to samo kaže, da je bila navadna ciklama (Cyclamen purpurascens) vedno zelo priljubljena ljudska rastlina. Kako tudi ne zacvetela je takrat, ko se je poletje poslavljalo, omamno je dišala in razširjena je skoraj povsod. Pa vendar raste na specifičnih rastiščih. V gozdu na senožetih torej na izkrčenih površinah, na obronkih kolovozov, cest tako v visokogorju med skalami na meliščih ali celo v škarpah. Kamorkoli jo mravlje zanesejo uspeva. Uspeva tako na apnencu kot tudi na kislih površinah. Je edina najbolj dišeča vrsta izmed preko 23 vrst.
Ko zadišijo ciklame, prihaja jesen, je bil nekoč rek, ki pa danes tudi ne drži več. Kljub vsemu pa se letos ciklame še kar držijo svojega nekdanjega časa. V raziskovalnih gredah v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani so letos večinoma res zacvetele tako kot nekoč, sredi avgusta, obilno pa ob koncu meseca. Prve rastline pa so zaradi različnih zunanjih dejavnikov zacvetel tudi že prej. Nekatere rastline se vedno odzovejo na hitre spremembe. Nekaj jih je cvetelo tako že sredi junija, potem pa julija po prvih obilnejših padavinah sredi julija, samo letos bistveno manj kot druga leta, kar kaže na to, da ni bilo prav znatne ohladitve. Le ta običajno skupaj z drugimi faktorji iz okolja izzove zgodnje cvetenje.
V Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani se z raziskovanjem naše vrste ukvarjamo že od leta 2000. Sedaj zbirka obsega že preko 8500 enot iz različnih delov Slovenije in spada med največje zbirke raznolikosti znotraj ene vrste v Evropskem in svetovnem merilu. O vrsti sta izšli dve knjigi (slovenska in angleška različica), zbirka je predstavljena v svetovni monografiji o rodu Cyclamen, ki jo je izdal Royal Kew Gardens. V Botaničnem vrtu UL imamo priznanih kar nekaj naših sort (Idrija, Nova Gorica, Podsreda), nekaj novih je bilo opisanih v znanstvenem članku v reviji Horticulture (New Varieties of the Common Cyclamen (Cyclamen purpurascens Mill.) in Slovenia). Na tej vrsti smo opravljali različne raziskave, ki so vodile do kar nekaj znanstvenih člankov v zelo različnih znanstvenih revijah. Kljub temu pa ostaja še kar nekaj neznank, ki jih ta zelo zanimiva vrsta skriva. Čeprav je zbirka zelo bogata, še vedno vsako leto odkrijemo kak nov tip listnega vzorca, ki v naši zbirki še ni zastopan. Kako tudi ne, saj je list ciklame tako raznolik kot so prstni odtisi.
V Sloveniji je navadna ciklama zelo razširjena vrsta, raste od morja pa vse do visokogorskih predelov. Večinoma jo najdemo v listnatih in mešanih gozdovih, vendar ravno tako na robu gozdov in na višje ležečih senožetih. V visokogorju je pogosto tudi med samim gruščem. Na meliščih jo najdemo tudi zelo nizko (Goriška, Kras). Gomolj, katerega velikost je lahko zelo različna, odvisno od starosti rastline, se lahko nahaja povsem na vrhu samo s koreninami pričvrščen v plitvo zemljo ali na skalo ali pa zelo globoko pod zemljo in do površine potem sega le tako imenovano kolenčasto steblo, ki nosi cvetne liste in cvetove.
Čeprav je pri nas ena sama vrsta, pa je le ta dovolj raznolika, da znotraj nje lahko najdemo odtenke vseh prej 23 omenjenih vrst. To je ena izmed redkih naših vrst, ki so jo po Sloveniji nekoč sadili v lončke in jo uporabljali tudi kot hortikulturno vrsto. V severnih deželah je to ena izmed najbolj zaželenih, le da tam ne uspeva tako dobro kot druge vrste tega rodu. Je bolj zahtevna, atlantska vlažna klima ji ne ustreza najbolj.
Zato pa jo imajo pogosto na hortikulturnih razstavah, kjer pa je rastlina gojena v lončkih. Nekaj tega smo razstavili tudi pri nas v starem rastlinjaku v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani. Vedno ciklamo kombiniramo s katero izmed naših rastlin. Letos je to kranjska sita, ki se je čeprav na videz zelo neopazna rastlina izkazala kot zelo dobra kombinacija s ciklamo, čeprav vrsti v naravi ne rasteta skupaj. Tu pa tam se morda vsaj malo približata.
Kranjsko sito je pri nas našel Jurij Dolliner (11. 4. 1794 Radeče – 16. 4. 1872 Idrija) pri Postojni, prvi pa jo je opisal Koch nemški botanik in jo leta 1844 poimenoval po deželi Kranjski - Eleucharis carniolica. Kranjska sita ima torej klasično nahajališče pri Postojni. Tedaj za čas njenega cvetenja navajajo julij, avgust. Alfonz Paulin dolgoletni vodja Botaničnega vrta UL (14. 9. 1853 Leskovec pri Krškem - 1. 12. 1942 Ljubljana) je kranjsko sito za svojo posušeno zbirko rastlin Kranjske (Flora exicata carniolica izhajala 1901-1936) nabral prav v okolici Postojne. S številko 1463 se nahaja pod imenom Heleocharis carniolica Koch. Navaja, da raste: »Na močvirnih mestih Mali otok pri Postojni, 530m -VII. Locus clasicus«. Dolšak (1936) je ob Paulinovih primerkih na poli zapisal, da se na teh primerkih nahaja zelo zanimiva mutacija. Pojavljajo se namreč še sekundarni klaski, katerih spodnji cvetovi so spremenjeni v brstiče. Prav to, da dokaj neopazna rastlina cveti hkrati s ciklamo, je bila tudi naša ideja, ki se je ob postavitvi razstave pokazala kot nova, povsem zanimiva in lepa kombinacija.
Kranjsko sito smo v okviru projekta LIFE Seed Force skupaj s še 15 partnerji iz Italije, Francije, Malte in Slovenije vzeli za primer vrste natura 2000, ki je v izginevanju. V kulturi smo jo v Botaničnem vrtu UL namnožili dovolj, da jo imamo za okrepitev naših naravnih izginjajočih populacij, nekaj smo jo dali kolegom iz severa Italije s katerimi vrsto skupno raziskujemo, še vedno pa jo imamo dovolj za različne hortikulturne postavitve. Tudi sama ali v kombinaciji z nekaterimi drugimi vrstami izredno lepo deluje. Zato smo jo pri postavitvah že nekajkrat uporabili tokrat z našo dišečo ciklamo.
Obiščite razstavo in morda se boste skupaj z vašimi otroci in vnuki spomnili časov, ko smo še zahajali v gozd, tam uživali ob cvetenju in dehtenju naše ciklame. Hkrati pa boste ob ciklami spoznali še eno zelo nežno in lepo vrsto, ki je bila prvič opisana prav pri nas na Postojnskem.
Dr. Jože Bavcon & dr. Blanka Ravnjak, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, BF
Info: razstava je na ogled vsak dan med 10-18 uro. Vstop na razstavo je brezplačen.
