Ginkgo biloba je edina preživela rastlinska vrsta velike skupine golosemenk, ki je svoj razcvet doživela v Kredi. Lahko bi rekli, da gre za evolucijsko izredno odporno vrsto z neverjetnim genotipom. Vsekakor bi moral biti vsaj s tega stališča zelo zanimiv za raziskovalce. Od preko 20 različnih vrst ginka, ki so v svojem razcvetu rastle po celi severni polobli, je do danes preživela ena sama že omenjena vrsta. Ker je preživel tudi ledeno dobo in so najprej našli njegove okamenele ostanke in šele nato žive rastline v Aziji, ga je Charles Darwin krstil kar za živi fosil.
Zanimivo je, da je ginko svoj opis doživel na Japonskem, torej na drugotnem rastišču, kamor so ga ponovno naselili v 12. stoletju. Tam ga je leta 1712 odkril in opisal naravoslovec Engelbert Kämpfer (1651- 1716), ki je drevo spoznal med svojim dveletnim bivanjem na Japonskem. Prvo drevo je prišlo v Evropo v Botanični vrt Utreht okrog leta 1730 in potem osvojilo Evropo kot cenjeno drevoredno drevo. Vrsta je imela dobre lastnosti, saj je bila odporna na onesnaženje zraka in škodljivce ter je dobro uspevala v evropskem podnebju. Zato je ginko postal zelo cenjeno drevo v parkovnih ureditvah in drevoredih širom po Evropi. V Botaničnem vrtu UL imam tudi enega izmed največjih primerkov vrste pri nas.
Ginko zraste do 40 m visoko, je listopaden in ima v mladosti stožčasto obliko. Nato se krošnja zelo razširi in izgubi stožčasto obliko. Drevo ima sivo, brazdasto lubje. Poganjki so dveh vrst: dolgi poganjki s spiralno razporejenimi listi in kratki poganjki, ki nosijo cvetove in liste v skupinah s po 4-5 listi. Listi imajo pahljačasto obliko, so široki 5–12 cm, sprva nežni nato pa trdi in dvokrpati. Listne žile so pahljačasto razporejene. Listi se jeseni obarvajo masleno rumeno do zlato, preden oktobra odpadejo. Ginko ima ločena spola zato imamo moška in ženska drevesa. Cvetenje se pojavi hkrati z odprtjem listov ali takoj po njem, vendar šele, ko so drevesa stara 30–40 let. Moški cvetovi so v debelih, rumenih, povešenih mačicah, ki zrastejo do 8 cm v dolžino, ženski cvetovi pa so okrogli in sedijo posamično na dolgih steblih. Iz ženskih cvetov se razvijejo slivi podobni nepravi plodovi, približno do 3 cm dolgi, ki ob zrelosti neprijetno dišijo. Vonj je posledica tvorbe maslene kisline, ko pulpa okoli semen zgnije, kar povzroči vonj, ki spominja na bruhanje ali žarko maslo. Seme je podobno semenu koščičastega sadja in je dolgo 2–3 cm, ovalno in je sestavljeno iz trde notranje plasti, ki jo obdaja mesnata, zelenkasto rumena zunanja plast. Jedro semena je mehko, sladko in užitno. Po zorenju mesnati zunanji del semena spremeni barvo v rjavo. Na Kitajskem in Japonskem pražijo hranljiva semena in jih uporabljajo za hrano. Semena so del rastline, ki se najpogosteje uporablja Medtem ko v tradicionalni kitajski medicini uporabljajo semena ginka, so v zahodni medicini najbolj iskani listi.
Čeprav je bil ginko opisan z Japonske in je posredno dejansko preživel tudi zaradi človeka, so ga tja ponovno naselili v 12. stoletju. Ginko se je obdržal v samostanskih tibetanskih vrtovih kot sveta in zdravilna rastlina.
Kljub evolucijski starosti se je ginko uspešno spopadel ne le z onesnaženjem ampak tudi z radioaktivnim sevanjem. Je eno izmed redkih dreves, ki je ob eksploziji atomske bombe v Hirošimi preživelo in sicer ob porušenem samostanu v radiju okrog 1km od središča atomskega udara. Bilo je edino drevo, ki je ostalo in bilo hkrati najbližje atomskemu udaru. Kljub temu, da je drevo izgledalo suho je ponovno oživelo. Prav simbolika drevesa, ki je oživelo, se še danes ohranja in je postala simbolika miru. Z nekaj semeni ginka in japonskega koprivovca, ki smo jih dobili iz Japonske in iz njih v Botaničnem vrtu UL vzgojili mlada drevesca, nadaljujemo tradicijo dobrega sodelovanja s kulturo Japonske.
Na pobudo gospoda prof. dr. Shin-Ichi Uya z Univerze v Hirošimi, aktivista, ki ohranja tradicijo preživelih dreves po atomski bombi odvrženi na Hirošimo, prof. dr. Radovana Stanislava Pejovnika in prof dr. Alenke Malej je Botanični vrt Univerze v Ljubljani zaprosil za semena dveh vrst preživelih dreves iz Hirošime. Izbrali smo: dvokrpi ginko (Ginkgo biloba) in japonski koprivovec (Celtis sinensis var. japonica). Semena smo junija 2013 posejali v Botaničnem v vrtu UL, kjer so uspešno vzkalila. Drevesa miru smo slovesno zasadili iz majhnih lončkov 7. 10. 2014 v večje lonce od tedaj naprej pa smo jih še nekajkrat presadili zato, da jih bomo vzgojili v primerno velika drevesa za zasaditev na stalno mesto ob novih fakultetah na Večni poti prav zraven nasada japonskih češenj. Večja drevesa so predvidena tudi za zasaditev v kampusu Livade v Izoli. Tako drevesa Hirošime kot japonske češnje prinašajo sporočilo miru.
Jože Bavcon & Blanka Ravnjak Botanični vrt Univerze v Ljubljani, BF
