V februarju leta 1999 smo v Botanični vrt Univerze v Ljubljani dobili diplomatsko darilo za državo Slovenijo – japonske češnje. Podarilo jih je združenje ljubiteljev cvetočih češenj. V vrt je prispelo sedem različnih vrst oziroma kultivarjev: Prunus campanulata, P. x yedoensis 'Yedoensis', P. jamasakura 'Kenro-kuen-kumagai', P. lannesiana 'Goiko', P. lannesiana 'Sekiyama', P. sargentii in P. verocunda 'Antiqua'. Češnje so iz drevesnice Saitami v bližini Tokija. Slovesna predaja češenj je bila tretjega februarja leta 1999 v japonskem parlamentu. Eno leto so vse te sadike, rasle v karantenskem nasadu v Botaničnem vrtu na Ižanski cesti 15. Ob obisku Njene cesarske visokosti princese Sayako, od 8. – 11. oktobra 2000, pa je prišlo do slovesne zasaditve prve sadike japonske češnje na predvideni novi lokaciji botaničnega vrta, na Večni poti 111.
Od takrat naprej so vsako pomlad tam številni obiskovalci uživali v cvetenju češenj in tam so se odvijali tudi hanamiji.
Japonske češnje imajo za Japonce velik simbolni pomen skozi celotno njihovo zgodovino. V devetem stoletju so zasadili prvo češnjo pred cesarsko palačo in od takrat naprej nosijo zanje pečat aristokratske rastline.
A po skoraj 25 letih od njihove zasaditve na Večni poti lahko ugotavljamo, da niti diplomatskih daril ne znamo ceniti. Ob gradnji novega Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB) pa se je podrlo vse še neamortizirane objekte namenjene Botaničnemu vrtu in tudi japonske češnje so utrpele veliko škodo. Češnje kot občutljive rastline takšnih posegov ne prenesejo, na kar smo vsa ta leta opozarjali, zaman. Češnje, ki so že dajale lepo podobo novim vhodom v nove fakultete, so sedaj zdesetkane. Kar 20 velikih dreves je sedaj suhih ali na pol suhih, verjetno pa jih bo še nekaj. Zaradi tega bodo nekoč čudovito cvetoča dreves te dni padla pod rezili žage. Dandanes dajejo tako zelo klavrno podobo protokolarnega darila. Botanični vrt je stalno opozarjal na problem gradnje ob češnjah, a zaradi tega smo bili krivi, saj naj bi s tem zavirali znanost. Nasad japonskih češenj je bil zasnovan tako, da je dajal simbolično povezavo japonske in naše kulture. Japonske češnje so rastle po celotni prejšnji dolžini stavbe, potem so se zlile v bližnji gozd, kjer so ob istem času zacvetele naše divje češnje, torej naša naravna vrsta. Sedaj pa naprej od nasada japonskih češenj raste povsem tuja vrsta, gledičija, ki s češnjami in povezavo obeh kultur nima nobene zveze. To kaže na naš odnos do rastlin, do diplomatskega darila in nenazadnje tudi do najstarejše naše akademske ustanove Botaničnega vrta ter rastlinske pestrosti Slovenije katero predstavlja že 215 let.
Zaradi tega, ker je bil Botanični vrt ustrežljiv in prijazen, je ob novi gradnji NIB izgubili vse prostore in postal nezaželeni zaradi opozarjanja posledic gradnje na japonske češnje. Ob tem prav tako Botanični vrt UL v novi stavbi ni dobil niti enega kvadratnega metra prostora.
Zaradi akademskega pohlepa in prestiža kdo bo koga, pa rastline naše tihe spremljevalke izgubljajo svoj prostor.
Znan. svet. dr. Jože Bavcon Vodja Botaničnega vrta UL
