Poslovil se je velik človek, izredni prof. dr. Aleksander Šiftar (29. avgusta 1938 - 26. 3. 2026). Rastline so mu bile hobi in posel, zato je bil tako dober. Rad jih je imel in kadarkoli si se z njim pogovarjal je pogovor vedno nanesel na rastline. Bi je dolgoletni uspešen strokovni vodja in nato direktor Vrtnarstva Murska Sobota, ki ga je razvil v eno izmed vodilnih ne le v Sloveniji, ampak v celotni bivši skupni državi. Človeku, ki je izredno dober strokovnjak, teoretik in praktik s širokim znanjem. Ob vsem tem pa ima rastline še resnično rad in ob njih uživa.
V današnjem času veliko govorimo o zeleni infrastrukturi. On je to razumel in udejanjal že pred veliko leti, ko še večina o tem sploh ni razmišljala. Njegove zasaditve so bile povsod, tudi po bivši državi. Znal je izbirati primerne drevesne vrste za mesta, znal jih je pravilno razporediti v prostor, da bodo nudila senco. Kolikokrat je v pogovoru nanesla beseda na to – v mestih potrebujemo senco je vedno poudaril. Ob vsem tem pa je imel tudi estetski čut. Drevesa je poznal od korenin do krošenj, znal jih je oblikovati v prelepa drevoredna drevesa. Za svoje delo je prejel nagrado za izume in izboljšave Sklada Borisa Kidriča, Jesenkovo nagrado in nagrado Društva krajinskih arhitektov Slovenije za življenjsko delo.
Prof. dr. Šiftarja sem spoznal še v študentskih časih. Čeprav njegovih rednih predavanj nisem poslušal, pa sem ga večkrat že tedaj imel priliko poslušati na različnih srečanjih. Vedno je znal navdušiti s praktičnimi rešitvami. Malo se je nasmehnil, ko je kdo modroval in teoretiziral, potem pa vedno dodal, da teorija brez prakse ni prav nič dobra. Ja, ker se je vsak dan srečeval z rastlinami je bil dejansko najboljši praktik med teoretiki. Imel je tudi izredno širino znanja. Vedno je znal citirati koga, rad je bil na tekočem z vsem, kar se dogaja v hortikulturi. On je začel tudi z vodenji naših strokovnjakov v tujino na svetovne razstave, dokler je lahko je še vedno hodil nanje ali pa se zanimal kaj je bilo tam novega. Zavedal se je, da je potrebno spremljati svetovne trende, čeprav je ob vsaki novosti, če se mu je zdela nepraktična in ali tudi ne življenjska komentiral in povedal kaj bi bilo potrebno spremeniti. Ni bil tisti, ki bi vse novosti kar takoj sprejel, ovrednotiti jih je hotel, predelati in šele potem o njih soditi.
Ko sem nastopil delo kot vodja Botaničnega vrta je bilo najlepše takrat, ko je prišel v vrt. To je bilo običajno takrat, ko je prišel predavat študentom na Biotehniško fakulteto. Potem se je rad ustavil še v vrtu. Nikoli nisva sedela v pisarni in razpravljala, šla sva po vrtu. Vedno je imel s seboj fotoaparat in poslikal kaj lepega. Všeč mi je bil, ker ni nikoli ovinkaril, naravnost je povedal, kaj mu je všeč in kaj mu ni, kaj bi bilo bolje narediti drugače. Razpravljanje z njim je bilo pravi užitek in ti sprehodi po vrtu med rastlinjem so postali stalnica. Zelo ga je zanimal razvoj, kaj načrtujemo. V vrt pa je pogosto prinesel tudi različne rastline. Ko smo dobili japonske češnje leta 1999, so ga le te zelo zanimale. Pa mi je spet rekel, bova jih naslednjič pravilno porezala, da bodo postale drevoredna drevesa. In res je sredi pozne pomladi spet prišel, vzela sva nož in škarje in zelo hitro je bil nasad urejen za drevoredna drevesa.
Včasih je prosil, naj mu grem v Ljubljani kaj poslikati, ko je delal različne ekspertize za potrebe mesta. Takrat sva spet razpravljala. Čeprav je rastline imel zelo rad, še posebej drevesa, ni poznal sentimentalnosti, ko je drevo postalo nevarno. Vedno je znal vse utemeljiti. Prav zato je bil vedno cenjen, imel je veliko poznanstev v tujini. Njegova drevesnica in vrtnarstvo v Murski Soboti pa je imelo pravi sloves odlične drevesnice in vrtnarije.
Ne glede na to da je poznal številne sorte, so ga naravne vrste vedno pritegnile. Tako sva velikokrat razpravljala kdaj jih uporabiti in kako, kaj je smiselno in kaj ni. Ko smo se bolj resno začeli ukvarjati z mestnim drevjem je bil tisti, ki je bil prvi avtor in soavtor knjige Mestno drevje. Nič kolikokrat sva se o tem pogovarjala še zvečer po telefonu. Kadarkoli se je pojavila kaka dilema sva se slišala in njegove utemeljitve so bile vedno na mestu. Predvsem pa je vsako utemeljitev znal podpreti tudi z ustrezno literaturo. Poznal je tako zahodno kot rusko literaturo. Večkrat mi je priporočal katerega ruskega avtorja. Z njim so se obzorja širila, z njim je bila praksa in teorija tista, ki sta vedno hodili z roko v roki.
Vendar ne le to, poznal je tudi naravo, v Prekmurju. Zato sva se večkrat skupaj podala na teren, ker je poznal vsak kotiček. Kako tudi ne, saj je še kot mlad kot kmetijski pospeševalec prekolesaril vse te predele in poznal ne le rastline ampak tudi podlago na kateri so rastle.
V spominu so mi ostali tudi tisti skupni izleti na rastišča grmastega dišečega volčina Daphne cneorum subsp. arbuscoloides. Naj mu prav ta, njemu zelo ljuba rastlina vsako leto ponovno zasveti in naj oživlja spomin nanj kot strokovnjaka, profesorja in človeka, ki je rastline imel rad in je ob njih tudi užival. Zato prof. Šiftar pogrešali vas bomo, strokovne debate z vami so bile vedno tako zanimive. Vaša razmišljanja bodo ostala in ob sprehodu med drevesi, se vas bomo zelo radi spominjali.
Jože Bavcon
