Dandanes so t.i. suhe rože kot so enoletnica Helichrysum bracteatum iz Avstralije in mrežica (Limonium sinuatum) naša obmorska vrsta mnogo bolj poznane kot pa naše avtohtone rastline, ki so jih nekoč uporabljali na enak način za izdelavo suhih šopkov. Pri čemer pa so mnoge naše avtohtone rastlinske vrste še vedno lepše in bolj stasite kot tujerodne.
V našem okolju so se včasih za suhe šopke uporabljale predvsem možine tako alpska (Eryngium alpinum), ametistasta (E. amethystinum) kot celo obmorska (E. maritimum). Poleg njih so bile zelo atraktivne tudi bodeče neže (Carlina vulgaris ali celo C. acaulis), volnatoglavi osat Cirsium eriophorum in še druge vrste osatov. Vrste omenja že Scopoli v prvi izdaji dela Flora carniolica 1760, v drugi izdaji pa za kraljico gora (E. alpinum) zapiše da raste v Tolminskih alpah, kamor seveda sodita tako Porezen kot Črna prst.
Vse omenjene vrste so nekoč odrezali še v lepi cvetoči obliki in se jih nato obesili s socvetjem navzdol. Stebla in socvetja so se posušil in nastal je suh šopek, ki je lahko ostal lep nekaj let. Prav zaradi pretiranega nabiranja za šopke so predvsem najlepšo med omenjenimi, kraljico gora, zaščitili že leta 1922. Nekoč so kraljico gora nabirali in izkopavali ter jo prodajali za šopke in za sajenje v vrtove. Predvsem v Karavankah na Golici je zaradi pretiranega nabiranja in izkopavanja že izginila. Nabrane primerke kraljice gora so z vlakom vozili celo do Beograda. Do sedaj se je ohranila le na Črni prsti in na Poreznu.
Vendar pa se tudi na Poreznu in Črni prsti njena številčnost manjša. Razlog je predvsem zaraščanje površin. Tradicionalnega gospodarjenja s prostorom, kot je košnja strmih senožeti na Poreznu, žal ni več že od osemdesetih let. Porezen se je že nekoč zelo zarastel, a s ponovno pašo je Porezen postal zopet bolj ali manj gol, travnat, s čimer se je ohranjala prvotna izkrčena travniška vegetacija. S ponovno pašo pa se je zvečala populacija relikanijeve murke (Nigritella rhellicani) in tudi nekaterih drugih rastlin. Ko se je s koncem osemdesetih in začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja začelo s pašo ovc v strmin predelih od mulatijere do vrha Porezna, se je pojavilo veliko nejevolje. Pojavil se je strah, da bo kraljica gora izginila. A prav paša jo je ponovno oživila. Živina je pojedla robidovje, večje steblikovje in objedla male grmičke. Dolina nad mulatjero je postala ponovno modra zaradi cvetov kraljice gora. Natanko tako kot v sedemdesetih letih. Zato smo se takrat po ogledu rastišča, ki je bilo sicer od ovac precej obžrto, strinjali, da naj se paša vsekakor izvaja. Seveda ne vsako leto in ne po celotni strmini. Paša naj bi se izvajala s pomočjo čredink, pri čemer naj bi se nekatere dele puščalo za cvetenje in semenenje kraljice gora, s čimer bi se njena populacija obnavljala in množila. Ovce sicer pojedo vrhnja socvetja, vendar se v zalistju še vedno razvijejo sekundarna socvetja in rastlina v skrajni fazi še vedno lahko semeni. Pri naravovarstvenih ukrepih velikokrat pozabljamo kaj pomeni tradicionalno upravljanje z okoljem. A tudi na Poreznu se je v dolini nad mulatjero pašo čez nekaj časa ukinilo in v tisti modri dolini nad mulatjero se je populacija spet začela manjšati. Da lahko paša vpliva tudi na distribucijo rastlinskih vrst, je dokaz vrsta Gentiana pannonica (panonski svišč), prav tako na Poreznu. Zadaj za kočo pod vrhom Porezna je prav živina zanesla panonski svišč iz Merdrc, kjer je njegovo klasično nahajališče. Pred leti sva s soavtorico prispevka pri nabiranju semen na Poreznu in monitoringu populacije omenjenega svišča našla le kakih šest rastlin za kočo. Pred štirimi do tremi jih je bilo tam že 27 rastlin, po letošnjem štetju pa že 140 primerkov.
Tudi kraljico gora so velikokrat poskušali naseliti v vrtičku za kočo in to že v sedemdesetih letih pa to ni šlo. A vedno znova je rastlina tam propadla. V današnjem času, zaradi klimatskih sprememb, pa se je rastlina za kočo že prav lepo namnožila. Vsako leto je več posameznih osebkov. Zadnjih 20 do 15 let se uspešno množi in je že zbežala iz prvotnega vrtička, kar pomeni, da je za njeno naravno širitev že poskrbljeno.
V projektu LIFESseedforce skupaj s 15 partnerji iz Italije, Malte in Francije, raziskujemo tudi kraljico gora kot eno izmed pomembnih Natura 2000 vrst. Lansko leto smo bili že dogovorjeni s planinskim društvom Cerkno in prostovoljci, da bi ob koncu sezone dolino na Poreznu pokosili, s čimer bi dolino vsaj v spodnjem delu očistili in bi se lahko tam kraljica gora ponovno množila. Prejšnje leto smo v tej strmini našteli do 1500 primerkov, kar je seveda še vedno zadovoljivo. Vseeno pa ima projekt za cilj povečanje populacije, na takšno kot je bila nekoč. Zato je cilj ponovno pomodriti to strmino. Genetske analize naših primerkov s Porezna so pokazale, da je populacija s Porezna bistveno bolj raznolika kot je v Italiji v goratem delu okoli Udin, kjer jo proučujejo kolegi iz Univerze v Udinah. Kar kaže na to, da je populacija kljub zmanjšanju števila še vedno v zelo dobri kondiciji, torej da je vitalna. Kljub temu je naš ukrep predvideval, da bi vsaj v spodnjem delu dolino očistili in s tem populacijo ponovno povečali. Lani, 5. septembra 2024, pa je popoldan v vrh Porezna udarila strela in zanetila požar. Zaradi nevarnost padanja kamenja smo predvideno košnjo preložili na drugo leto. Smo pa v spodnjem delu doline novembra vseeno naselili nekaj mladih rastlin. Omenjeni požar je zajel tisti del vrha, kjer smo po prejšnjih ogledih na težko dostopnih strminah opazili le malo primerkov kraljice gora. Po požaru pa se je sedaj tam razvila prava monokultura kraljice gora. Po hitri oceni je tam vsaj okrog 1000 primerkov, kar pomeni, da se je prvotna populacija skoraj podvojila. Prej so bile tam rastline že v zelo slabem in zaraščajočem stanju sedaj pa so vitalne in s strmine zelo lepo vidne. Populacija je vsaj za nadaljnjih 10 let rešena. Glede na to, da se obnovljena populacija nahaja tik pod vrhom, bodo vetrovi, ki običajno pihajo iz doline, semena raznašali preko vrha v različne smeri. Morda tudi tja, kjer je do sedaj še ni bilo. Projekt je tako s pomočjo narave dobil najhitrejši zagon in okrepil populacijo za 100 procentov, kar je več kot smo v projektu predvideli. Seveda smo si česa takega želeli, a narava potem sama poskrbi za marsikaj, če ji le to dopustimo. Lahko bi rekli, da je bil v primeru kraljice gora na Poreznu, dejansko požar najboljši čistilec narave in tisti, ki občasno skrbi za ohranjanje biodiverzitete. Upali smo celo, da bo požar zajel malo večji del rastišča in s tem preprečil zaraščanje. Kajti požari so v naravi marsikdaj nuja za obnovo rastišč naravnih vrst. To je preprosto naravna dinamika, ki je najboljša.
Dr. Jože Bavcon in Dr. Blanka Ravnjak Botanični vrt Univerze v Ljubljani, BF
