Pri nas poznamo samo žafrane - štiri vrste, ki cvetijo spomladi. Jeseni pa cveti jesenski podlesek, ki je na hitro sicer podoben žafranu. Tretja podobna vrsta, ki je nekoč na obali in v tem ožjem pasu rastla tudi pri nas, pa je bila sternbergija. Danes ta velja za v naravi izumrlo vrsto, čeprav jo sekundarno okrog naselij dobimo marsikje po Slovenski Istri in tudi tu in tam na Krasu in Goriškem, vendar so to ponovno sajene rastline, ki so se razmnožile z vrtov, ne pa tiste, ki so nekoč naravno rastle pri nas.
Te dni so se v Botaničnem vrtu UL razcveteli vsi trije rodovi Crocus, Colchicum in Sternbergia. V vrtu pa je tako možnost zamenjave večja. Sternbergijo ločimo po tem, da ima povsem rumene cvetove in je nekoliko bolj robustna od žafranov. Dve vrsti jesenskih žafranov, ki jih imamo v vrtu na zelenicah pa sta lepi (C. pulchelus) in krasni (C. speciosus) obe sta balkanski vrsti, slednji pa sega tudi do Krima in Irana. Barva cvetov je pri žafranih in podlesku neznačilna za razpoznavo, tudi oblika cveta je premalo razpoznavna. Boljši razpoznavni znak so prašniki, kjer imajo, žafrani samo tri prašnike, medtem ko ima podlesek šest prašnikov, podobno pa ima tudi sternbergija šest prašnikov. Samo ta je rumena, bi jo pa zopet po številu prašnikov lahko razlikovali od žafranov. Barva cveta pa zopet ni značilna ker so tudi žafrani lahko rumeni, seveda ne pri nas rastoči, že na Balkanu pa dobimo izredno lepe rumeno cvetoče vrste. Sternbergija ima prav tako strupeno čebulico, zato prav tako ni užitna. Seveda pa se sternbergija značilno loči po listih, ki so širši do 1 cm dolgi in povsem zeleno svetleči taki kot listi velikega zvončka, torej zelo značilno večji od žafranov. Podlesek ima širše in bolj ovalne liste, ki se razvijejo šele spomladi. Žafrani pa imajo povsem travaste liste.
Te dni torej vsi trije rodovi, ki so v treh različnih družinah perunikovke (Iridaceae) z žafrani, podleskovke (Colhicaceae) s podleskom in narcisovke (Amarylidaceae) s sternbergijo cvetijo v Botaničnem vrtu.
