Carl Linné (23. maj 1707– 10. januar 1778), švedski botanik, zdravnik in zoolog, geolog, etnobotanik - skratka polihistor, velja za očeta taksonomije in enega začetnikov sodobne ekologije. S pionirskim delom pri poimenovanju rastlin z latinskimi imeni je botaniki in zoologiji dal znanstveno podlago, ki omogoča globalno razumevanje.
Kot skromen študent in tudi finančno ne dovolj bogat, je 23 avgusta 1728 zapustil svoj otroški kraj Stenbrouhult v Provinci Småland in prišel v Upsalo, da bi tam študiral medicino.
Linné je pozornost najprej vzbudil z rokopisom Praeludia Sponsaliorum Plantarum, uvod v poroko rastlin, kjer je opisal spolnost rastlin. Napisal ga je kot posvetilo svojemu dobrotniku prof. Olofu Celsiusu, ki je bil dekan katedrale in dober amaterski botanik Ob novem letu je bilo v navadi, da so študentje s kako pozornostjo razveselili svoje dobrotnike.
V svojem rokopisu Hortus Uplandicus III (1730) je opisal rastline iz Rudbeckovega botaničnega vrta in ostalih vrtov v Upsali. Odkril je, da lahko na osnovi prašnikov in njihove razporeditve razvrsti rastline v sistem v 24 razredov, kar je bilo revolucionarno za tisti čas, predvsem pa je bilo zelo praktično.
Z objavo dela Systema nature (1735), je uvedel tri kraljestva narave: živali, rastline in minerale v velik in pregleden sistem. S tem je postal mednarodno prepoznan.
Ne gre prezreti dejstva, da so njegova dela brala tako Goethe kot Rousseau. Philosophia botanica (1751), v kateri razlaga svoje principe in metode, je oba omenjena
še posebej navdušila. V delu Species plantarum iz leta 1753, kjer je predstavil 6000 njemu
znanih rastlin. Tedaj je prvič uporabil dvojno poimenovanje rastlin v latinščini,
ki ga je v deseti izdaji Systema nature v letih 1758–1759 že dosledno uporabljal. Iz prej dolgih opisnih imen rastlin in živali je uvedel samo dve imeni: eno za rod (genus), ki je prvo in drugo za vrsto (species) ali bolje rečeno vrstni pridevek: primer podlesna veternica– Anemone nemorosa. Ker je tudi kot profesor ohranjal zvedavost in raziskovalno naravo, je v
svet je pošiljal svoje učence, da so mu prinašali rastline in kamnine in živali. Zavedal se je, da vsega sam ne zmore. Mnogo imen – tako rastlinskih kot živalskih – nosinjegovo začetnico na koncu, kar pomeni, da jih je on prvi poimenoval. Tudi človeka – Homo sapiens – je poimenoval prav on. Mnoge rastline pa so poimenovane po njegovih
učencih.
Že tedaj je bila dežela Kranjska in z njo Idrija, kjer je deloval Joannes Antonius Scopoli (1723–1788) bila v samem vrhu tedanje znanosti. Leta 1754 je Scopoli prišel je omenjeni Scopoli prišel v Idrijo kot prvi rudniški zdravnik in tukaj deloval do leta 1769. Tukaj je ustvaril najobsežnejša dela Leta 1760 je izšla prva in 1772 druga izdaja Scopolijeve Flora Carniolica, vmes pa še leta 1763 Entomologia Carniolica. V drugi izdaja Flora Carniolica že dosledno uporablja dvojno poimenovanje rastlin. Scopoli in Linné sta si dopisovala in slednji je komaj čakal Scopolijeve knjige. Za prevod njunih pisem je poskrbela pokojna zdravnica prof. dr. Darinka Soban, ljubiteljica Švedske in Linnéja. Čeprav se Scopoli in Linné nikoli nista srečala, so njuna pisma zelo prijateljska in tudi polna zahvale drug drugemu. Kranjski volčič še danes raste v Linnéjevem vrtu, semena zanj pa mu je poslal prav Scopoli, ki je to rastlino našel v okolici Idrije. Veličina in delo Linnéja botanika, zoologa, geologa, etnobotanika, zdravnika, lekarnarja, učitelja in enciklopedista tako ostaja tudi danes. Njegovo dvojno poimenovanje pa je v vede o naravi vneslo preglednost in enostavnost, predvsem pa razumljivost za ves znanstveni svet. Njegova veličina, čeprav le z veliko črko L. ob latinskih imenih rastlin, živali in človeka pa še danes priča, kako izredno delaven in pronicljiv znanstvenik je bil.
Dr. Jože Bavcon Botanični vrt Univerze v Ljubljani
