V knjigi so prvič prevedena pisma Nikolausa Thomasa Hosta Francu Hladniku v slovenščino in angleščino in s tem pomembno prispevajo k prikazu razsvetljenskega obdobja in povezave med Ljubljano, Celovcem in Dunajem. Vsa pisma originalov so tudi ponatisnjena, tako da je mogoče branje njih tudi v nemščini za tiste, ki rokopise dovolj dobro obvladajo.
Sodelovanje med Hladnikom in Hostom je bilo zelo tesno in prijateljsko. Iz njune korespondence je razvidno, da sta bila oba dobra poznavalca flore. Hladnik je Hostu pošiljal rastline in dragocene podatke o njihovih nahajališčih s Kranjske, z območja, ki je bilo zanj precej oddaljeno (SI AS 882 Hladnik Franc, 1779–1844. Fasc. 26. Korespondenca. Arhiv Republike Slovenije). Hkrati je bilo njuno sodelovanje tudi povsem praktično, ker sta oba urejala vsak svoj vrt (Praprotnik 1994, Praprotnik 2012, Bavcon 2010). Zanimivo je, da sta se oba ukvarjala z avtohtonimi rastlinami. Host je v svojem vrtu na Dunaju skušal prikazati vse rastlinstvo tedanje monarhije, Hladnik pa vse rastlinstvo tedanje Kranjske. Host je pripravljal tudi floro celotne Avstrije, za kar je zopet potreboval veliko podatkov iz območja, ki ga je Hladnik zelo dobro poznal. Skratka, njuno sodelovanje je bilo dopolnjujoče in predvsem na zelo visokem strokovnem nivoju. O vsem tem sodelovanju zelo nazorno pričajo Hostova pisma, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije (SI AS 882 Hladnik Franc, 1779–1844. Fasc. 26. Korespondenca).
Dejstvo je, da so Hosta poznali tudi drugi Slovenci, živeči na Dunaju. O tem priča pismo jezikoslovca Jerneja Kopitarja iz leta 1812: »Botanika Hosta sem nedavno spoznal v njegovem vrtu pri Belvederu, ko sem bil z univerzitetnim bibliotekarjem tam na sprehodu. Sploh nisem vedel, da je Ilir. Prav tedaj je pisal Hladniku.« (Bavcon 2010). Kopitar si je namreč dopisoval z Žigom Zoisom, ki je v Ljubljani vodil tako imenovani Zoisov krog. Vanj so bili vključeni različni razsvetljenci. S Zoisom se je poznal tudi Hladnik (Bavcon 2010). Mnogi pisci Hladnikovih biografij pa navajajo še en pomemben vidik sodelovanja med Hladnikom in Hostom. Hosta namreč omenjajo kot tistega, ki je bil zaslužen, da je po ponovni vzpostavitvi Habsburške monarhije pripomogel k temu, da Botaničnega vrta v Ljubljani, ustanovljenega pod francosko vladavino, niso ukinili (Voss 1884, Pintar 1939). Predvsem Pintar (1939) Hosta imenuje kar »angel varuh ljubljanskega botaničnega vrta«. Po odhodu Francozov in takoj po vzpostavitvi stare oblasti, je že 6. novembra 1813 Hladnik ponovno dobil nazaj mesto gimnazijskega prefekta, ki ga je prvič zasedel že leta 1807 (Rechfeld 1849). Dobil je še mesto učitelja splošne svetovne zgodovine, botanike in mineralogije, ki ga je prvič zasedel prav tako že leta 1807 (Rechfeld 1849, Praprotnik 1994). Dobil je popolno priznanje za vodenje tedanje gimnazije, ki je bilo izraženo v gubernijskih dekretih z dne 18. julija in 4. decembra 1815, številka 19.329/1025, kjer je navedeno, da je Hladnik s svojo dejavnostjo, uvidom in spretnostjo gimnazijo v Ljubljani povzdignil tako, da jo je mogoče postaviti ob bok najboljšim v staroavstrijskih provincah (Babnigg 1848, Rechfeld 1849). Še pomembneje je, da je Hladnik od cesarja junija 1818 dobil veliko zlato častno medaljo z ušescem in trakom (Babnigg 1848, Rechfeld 1849).
Posredni viri kažejo, da je Host morda deloval kot posrednik pri sklepanju poznanstev. Tako na primer Welden v pismu z dne 20. junija 1825 navaja: »Visoko spoštovani gospod! Prek starega prijatelja, osebnega zdravnika von Hosta, sem večkrat slišal vaše ime in videl številne prispevke, ki jih je vaša neutrudna vnema doprinašala k Scientia amabilis, da se ne bi v meni, strastnem botaniku, porodila želja, da bi se toliko bolj iskal poznanstva z vami, saj živite na resnično klasičnih tleh, ki ponujajo marsikaj zanimivega.« (Praprotnik 2012).
Host je bil vsekakor botanik, s katerim je Hladnik najdlje imel stike. Le-ti so bili zelo prijateljski, kar kažejo tudi poznejša pisma, ko se pogovarjata o napredujočem Hladnikovem pešanju vida. Host mu je svetoval, kaj lahko stori za lajšanje svojih težav. Že prej je Hladnika tudi vzpodbujal za vztrajanje pri njegovem delu, kajti razmere za delo v Botaničnem vrtu niso bile prav rožnate. V pismih, ki jih je Host pošiljal Hladniku v Ljubljano, odseva duh tistega časa, spoštljiv in strokovni odnos med dvema botaničnima avtoritetama in seveda botanično znanje, ki je lahko še dandanes uporabno (Rechfeld 1849, Praprotnik 1994, 2012).
Bogata korespondenca in opombe ter osvetlitev razmer v tem času pomembno prispeva k temu, da bo vedenje in tudi nova tedanja odkritja poznano tako raziskovalcem kot najširši javnosti. Takega dela do sedaj še ni bilo. Še bolj pomembno pa je, da smo v delo uspeli vključiti še najbolj kompetentno zgodovinarko botanike iz Dunaja, ki je tako pridala še pogled iz Dunaja na tedanje razmere in prispevala še pomembne dokumente iz dunajskih arhivov. S tem se povezava med Dunajem in Ljubljano iz tedanjih časov nadaljuje tudi danes.
Tekst je v slovenščini in angleščini
ISBN: 978-961-7215-10-6
Cena: 28 €
KAZALO VSEBINE
V spomin dr. Nadi Praprotnik (1951 – 2023) ... 6
Recenzija 1 ... 8
Recenzija 2 ... 10
Ustvarjanje botaničnega znanja o Flori Kranjske ... 12
Razsvetljenstvo v Ljubljani ... 24
Pisma in njihov pomen kot viri za zgodovino znanosti ... 32
Biografija Nicolausa Thomasa Hosta (1761–1834) ... 36
Botanični vrt pri Belvederu: edinstven nov pristop k »prostoru znanja« ... 42
Host kot botanik ... 54
Biografija Franca Hladnika (1773–1844) ... 64
Ljubljana, Celovec in Dunaj: razširjanje botaničnega znanja v obliki sodelovanja in tekmovanja ... 74
Razvoj sodelovanja med Hladnikom in Hostom ... 84
Rezultati njunega plodnega sodelovanja ... 100
Pisma ... 116
Zaključek ... 260
Opombe ... 270
Arhiv / Archives ... 272
Literatura / Literature ... 274
Kazalo slik ... 286
Stvarno kazalo: ... 291
