Jože Plečnik, slovenski arhitekt, univerzitetni profesor in akademik se je rodil na današnji dan 23. januarja 1872 v Ljubljani († 7. januar 1957). Če bi govorili z današnjim jezikom sodobnih mest, bi lahko rekli, da je poleg arhitekture obvladal tudi zeleno infrastrukturo, saj je v mestni prostor vnašal zelenje, rastline, ne le drevesa (topole, divji kostanj, platane, breze…) tudi čisto običajne rastline. Ena izmed takšnih običajnih povsod rastočih rastlin je tudi navadni zimzelen (Vinca minor), ki jo je uporabil za zasaditev v parku v Pragi na Hradčanih. V meščanska stanovanja je rad postavil azijsko vrsto ščitovko (Aspidistra elatior), ki zdrži v zelo slabo osvetljenih prostorih in ni zahtevna glede temperature. Njen cvet pri tleh je videti kot vijolična rdeča krona. Pojavi se samo, če je ne presajamo stalno. Rastlina rabi svoj mir, ki ga je mojster Plečnik tudi rad imel.
Še manj jih pa ve, da je naredil načrt tudi za kašen rastlinjak ali dal zanj idejo svojim študentom. Tako je ob Plečnikovi hiši v Trnovem zgrajen majhen rastlinjak s toplo gredo pred njim. Njegov odtis pa je ostal tudi v Botaničnemu vrtu Univerze v Ljubljani, poleg tega da je zasnoval marsikateri vrt in park (Plečnikova zelena Ljubljana, Pergovnik D. 2025). Zamisel za rastlinjak v botaničnem vrtu in postavitev nove upravne stavbe je nastala kot seminarsko delo, ki ga je izdelal pri prof. Plečniku tedanji študent, sedaj že tudi pokojni dr. Boris Gaberščik. Plečnik mu je menda dejal: ”No danes pa bova delala nekaj za rastline!” Rastlinjak je bil narejen leta 1955, le da za višino enega nivoja oken nižji. Upravna stavba ni bila nikoli realizirana. Ob rastlinjaku je ostala že obstoječa nekdanja žaga, ki so jo leta 1955 samo ustrezno popravili. Da so se pomena Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani tedaj zelo zavedali torej kažejo povsem realni dokumenti že po dveh letih od druge svetoven vojne. Po desetih letih pa je prišlo vsaj do delne realizacije.
Kje smo danes, bi se lahko vprašali? Mestna občina Ljubljana se zaveda pomena Botaničnega vrta, zato je ob rekonstrukciji Ižanske ceste vrt dobil novo ograjo, ki jo je zasnoval arhitekt doc. Rok Žnidaršič, ki je vrtu dala povsem novo podobo. Seminarsko delo, realiziran rastlinjak iz leta 1955, smo leta 2013 obnovili s pomočjo Mestne občine Ljubljana in tržnimi sredstvi. Vse stavbe v vrtu smo do leta 2007 tudi prenovili z sredstvi MOL. Da pa bi vrtu pustili vsaj prostore zgrajene na novi lokaciji ob Večni poti in da bi se tam vrt lahko razširil, pa na nivoju države in matične Biotehniške fakultete ni bilo nobenega razumevanja. V času kovida 2021 do 2023, ko so ljudje rastline najbolj potrebovali in v vrsti čakali pred rastlinjakom za dovoljeni vstop, se je vse še neamortizirane stavbe namenjen vrtu porušilo. Kako lahko potem govorimo o ohranjanju biodiverzitete in o smotrni rabi, če pa rušimo v prostor lepo umeščene in skladne stavbe za katere so bile podeljene celo nagrade (https://outsider.si/zob-casa-stavba-oddelka-za-biologijo-arhitekta-jurija-kobeta-1989-94/)? In to kljub temu, da je Botanični vrt Univerze v Ljubljani edina ustanova, ki neprekinjeno deluje še iz časov Ilirskih provinc v istem namenu in pomenu univerzitetne ustanove, kot tedaj leta 1810.
Nas naravna dediščina in kulturni spomin ter njen še kako pomemben sedanji pomen prav nič več ne zavezujeta!
Jože Bavcon
Načrt je bil narejen leta 1947
