Intervju: dr. Jože Bavcon, botanik

Zdaj je vrt lepši, kot je v knjigi

Ljubljanski botanični vrt ima skoraj dvesto let in hudo proračunsko luknjo

Dr. Jože Bavcon, 46-letni docent za področje botanike, je vodenje ljubljanskega botaničnega vrta, ki sodi v okvir oddelka za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani, prevzel leta 1995. Kot znanstvenik, ki mu ni odveč prijeti za lopato, je zaslužen za oživitev skoraj 200 let stare institucije. Botanični vrt ima več vlog: tisoči Ljubljančanov se pridejo sprehajat med drevje, grmovje in zelenje; mladi v njem najdejo številne rastline, ki jih morajo spoznati pri svojem študiju; njegova lepota je navdih slikarjem, fotografom in snemalcem. Tudi njegov status je večplasten: dve tretjini zemljišč sta (še) v lasti mestne občine, ki je doslej tudi skrbela zanj (a se temu zdaj odpoveduje), formalno pa ga upravlja Univerza v Ljubljani.

 (Foto: Dnevnik)

Kako je bilo ob vašem prihodu v ljubljanski botanični vrt?

Ko sem nastopil službo vodje botaničnega vrta, je univerza zagotavljala samo plače štirih delavcev in mene. Tako je bilo do leta 2001, ko smo dobili dodatna sredstva ministrstva za znanost za vodenje tako imenovane nacionalne zbirke. Približno v istem času smo začeli dobivati sredstva Mestne občine Ljubljana (MOL) za konkretno vzdrževanje. Preostala sredstva smo pridobili s projekti in z denarjem, zbranim od vodenja skupin obiskovalcev.

Leta 1996 smo se z investicijskimi sredstvi MOL lotili popravila strehe rastlinjaka in obnove ograje ob Ižanski cesti. Kadar je deževalo, smo morali v rastlinjaku postaviti dodatno streho za delo, ker je streha puščala. Sledila sta čiščenje bajerja in ureditev kanalizacije, nato smo se lotili stavb v vrtu.

Na MOL so zdaj naredili obračun in ugotovili, da so doslej vložili okoli 625.000 evrov. V to so všteti sredstva za plače, investicijska dela in redno vzdrževanje.

Torej pred vašim prihodom v botanični vrt MOL ni prispevala nobenih sredstev?

Prva sredstva MOL so bila namenjena za plačo vodje vrta. Na univerzi so tedaj zatrjevali, da je stari botanični vrt na Ižanski cesti samo začasna rešitev, ker bo kmalu nastal nov botanični vrt pod Rožnikom ob Biološkem središču. A se stvari niso premaknile, saj so zgradili samo vhodni objekt. Za dokončanje vrtnega dela je zmanjkalo denarja, pa tudi prestavljeni rastlinjak je ostal nedokončan.

Ugotovil sem, da sta dve tretjini zemljišč v mestni lasti, in povezali smo se z mestnim oddelkom za kulturo. Prepričal sem jih, da so zbrali denar za popravilo ograje. Z leti smo marsikaj naredili sami, saj je bilo tako najbolj gospodarno. V letih 1998 in 1999 smo obe stavbi v vrtu z mestnim denarjem toliko obnovili, da se je odprla možnost za nadaljnjo prenovo. Ob 195-letnici obstoja botaničnega vrta smo s pomočjo mestnega oddelka za kulturo izdali knjigo, ki je vrt prikazovala v lepšem stanju, kot je bil v resnici. No, sčasoma smo ga uredili, tako da je zdaj lepši, kot je videti v knjigi.

Res se je veliko spremenilo, predvsem na bolje. K temu ste ogromno prispevali tudi sami s tem, da ste vselej poprijeli za vsako delo, tudi takšna, ki jih nihče ne bi pripisal vodji botaničnega vrta. Bili ste čistilec, pleskar, zidar, mizar, restavrator in še kaj.

V tem času smo obnovili pet objektov: obe upravni stavbi, Strgarjevo in Jegličevo hišo ter rastlinjak pod Rožnikom.

Veliko mojih kolegov, vodij botaničnih vrtov po Evropi, stanuje v vrtovih. S tem si marsikaj olajšajo. Sam se za to nisem odločil, čeprav je v vrtu hiša, v kateri je živel nekdanji direktor Vinko Strgar z družino. Zgradili so jo kot upravno zgradbo leta 1897, po ljubljanskem potresu. Leta 2001 je vrt hišo dobil nazaj, potrebna pa je bila temeljite obnove. Zdaj sta v njej pisarna in manjša predavalnica.

Pred začetkom del za nov botanični vrt pod Rožnikom je Biotehniška fakulteta kupila manjši steklenjak. Leta 1995 je za vrtni del novega botaničnega vrta zmanjkalo denarja, medtem ko je bil inštitutski del dokončan. Z leti je steklo v nedokončanem rastlinjaku začelo pokati, tla so ostala kot na gradbišču, ni bilo ogrevanja niti vode. Vse to smo morali urediti in za to smo porabili 12 milijonov tolarjev, ki smo jih zbrali iz lastnih virov. V rastlinjaku smo prvič prezimili rastline v zimi 2004/05. Lonci s sredozemskimi rastlinami so postavljeni tako, da je vselej mogoč ogled.

V Šentvidu pri Ljubljani stoji prostorna stanovanjska hiša, nekoč last pokojnega botanika in hortikulturista dr. Cirila Jegliča. Hišo je zapustil botaničnemu vrtu. Pred kratkim smo jo obnovili in zdaj bo namenjena bivanju naših študentov.

Seveda smo vse to lahko naredili le tako, da je vsak poprijel za vsako delo. V vrtu smo bili res majhna, a delovna ekipa.

Vrt je del univerze od leta 1920. Kakšno je dejansko razmerje med botaničnim vrtom in Univerzo v Ljubljani?

Vrt so ustanovile francoske oblasti v času Ilirskih provinc leta 1810 kot Vrt domovinske flore za potrebe medicinskega študija na tedanjih Visokih šolah, ki so imele značaj univerze. Po obnovitvi avstrijske oblasti je bil sprva pod okriljem liceja, nato gimnazije, leta 1920 pa so ga vključili v univerzo. Preveril sem podatke o višini takratnih sredstev za botanični vrt in ugotovil, da je vrt tedaj dobil desetino vseh sredstev, ki so bila namenjena univerzi.

Danes pa botanični vrt od sredstev, s katerimi razpolaga ljubljanska univerza, verjetno ne prejema niti ene tisočinke skupnega zneska… Kot bi prav tisti profesorji, ki bi se morali najbolj zavedati njegovega pomena, zavestno zanemarjali vlogo vrta. Kaže, da se študij biologije in botanike nasploh vse bolj oddaljuje od rastlin v naravi, od terenskega dela. Ali študenti sploh še hodijo v botanični vrt?

Morda jih enkrat v učnem letu pripeljejo asistenti, da imajo tu z njimi vaje. Ko sem pred kratkim preverjal učne programe na fakulteti, sem opazil, da imajo številne študijske smeri vključeno botaniko. Novi bolonjski študij predvideva, da bi moral biti študij čim bolj povezan s praktičnim delom. A v resnici tega ni.

Pogosto slišim, da študenti botaničnega vrta ne potrebujejo. Če je to res, potem to ni naša krivda. V tem obdobju smo vrt uredili in prenovili tako, da študent najde vse osnovne podatke že na tablicah z napisi rastlin. Če si pomaga še s knjigo o vrtu, če se udeleži strokovnega vodenja ali povpraša koga izmed nas, bo izvedel še več.

A pri študentih je danes opaziti pomanjkanje zanimanja za študij nasploh. Od morda 70 študentov hortikulture pridejo k nam na prakso največ trije do pet.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je poučeval prof. Mayer, so opravljali izpite v botaničnem vrtu. Pobral je tablice z napisi imen rastlin in študenti so morali prepoznavati vrste in rodove. Če greš v graški botanični vrt, boš jeseni, ko na gredah ni videti skoraj ničesar več, videl študente, kako iščejo in si pomagajo s knjigami. Očitno jih pač prisilijo v to.

Danes prevladuje tako imenovani internetni študij, ki omogoča ogled vsake rastline na sliki, vendar to ne pomaga za resnično poznavanje rastline, njene velikosti, načina rasti in drugih značilnosti. Študenti bi morali znati vzgojiti rastline od semena do semena, če naj bi razumeli celoten proces. In za to je priložnost v botaničnem vrtu, saj je v vrtu več kot 4500 različnih rastlin.

Tu so tudi eksotične rastline, zanimive za študente, tako tiste, ki jih zanimajo botanika, hortikultura, krajinska arhitektura pa tudi arhitektura, farmacija, kot za bodoče zdravnike. Vsi ti ne morejo vnaprej vedeti, s čim se bodo ukvarjali, zato bi morali spoznati vsaj del tega.

Kateri botanični vrtovi so primerljivi z ljubljanskim?

Morda nam je najbolj podoben graški vrt. Ima skoraj enako površino, mesto je sicer nekoliko manjše, a primerljivo z Ljubljano. Pred leti so imeli v Gradcu 17 vrtnarjev, zdaj jih imajo še vedno 14, skupno pa je v vrtu zaposlenih od 20 do 25 ljudi, saj je med njimi več raziskovalcev. Kolikor vem, je zanj odgovorna univerza v Gradcu.

Zagrebški botanični vrt je sicer za hektar večji od našega, ima pa enako število rastlinskih vrst in je prav tako del tamkajšnje univerze. V njem je zaposlenih 27 ljudi. Financira jih ministrstvo za znanost, vzdrževanje vrta pa pretežno krije mesto. Mesto je lani obnovilo star paviljon iz leta 1890, kar je stalo 1,8 milijona evrov. Ob tem so obljubili, da bodo letos začeli širiti vrt še na dveh lokacijah, prav tako z mestnim denarjem.

Zakaj je mestna oblast v Zagrebu pripravljena toliko investirati v botanični vrt? Vidijo v vrtu priložnost za mesto, da z njim obogati svojo turistično ponudbo, čutijo odgovornost, skrb za del kulturne dediščine, ali pa gre nemara za oboje?

Mislim, da sta pomembna oba razloga. Ob odprtju paviljona so bile prisotne vse fakultete zagrebške univerze, prisostvovalo je okoli 1500 gostov, ki jih je povabil rektor univerze, stroške pa je nosilo mestno županstvo. To je bila nekakšna vrtna zabava ob začetku novega študijskega leta.

Vstop v zagrebški vrt je prost, ker je del zemljišča v mestni lasti. Tako je tudi drugod po Evropi. Eden izmed praških vrtov je imel pred obnovitvijo rastlinjakov 40.000 obiskovalcev na leto, ko so postavili dva tisoč kvadratnih metrov velik rastlinjak, pa je število obiskovalcev v enem letu naraslo na 400.000!

Rastlinjaki privlačijo množice. Mnogi študenti ne bodo nikoli v naravi videli vseh rastlin, o katerih slišijo, zato je obisk rastlinjaka zanje nujen. Resda so potovanja po svetu neprimerno lažja in cenejša kot nekoč, a četudi prideš v tropski gozd, ne boš prepoznal tamkajšnjih rastlin, če jih nisi prej videl v rastlinjaku.

V rastlinjaku lahko ustvarimo različne biotope, recimo tropski gozd, kar je zanimivo za mlade obiskovalce. To lahko povežemo z opozarjanjem na globalno varstvo narave.

Dobro urejen rastlinjak je posebna privlačnost za meščane, saj v sivih, temačnih zimskih dneh lahko uživajo v sprehodu med sredozemskimi rastlinami. Tam so na suhem in toplem, diši kot poleti na morski obali, ali pa začutijo vlažno toploto tropskega gozda…

Je ljubljanska univerza izkoristila vse prednosti, ki jih ponuja njen botanični vrt?

Univerza bi lahko izkoristila dejstvo, da gre za najstarejšo visokošolsko ustanovo, in si s tem podaljšala zgodovino svojega delovanja na dvesto let, ki bodo zaokrožena leta 2010. Botanični vrt je bil od nekdaj povezan z univerzitetnimi botaničnimi vrtovi po Evropi in svetu. S pomočjo vrta bi univerza lahko promovirala še druge študijske smeri.

Vlogo vrta utrjujemo tudi z našim udejstvovanjem na mednarodnih kongresih. Danes lahko rečemo, da je naš botanični vrt v družbi najboljših. V Londonu je lani izšla knjiga Botanic Gardens - A Living History. Med izbranimi vrtovi z vsega sveta je ljubljanski edini iz Slovenije. Predstavljeni smo v enakem obsegu kot številni drugi vrtovi v tej knjigi. Vanjo so uvrstili 287 vrtov, kar pomeni manj kot 10 odstotkov vseh botaničnih vrtov po svetu.

V teh dneh smo lahko prebrali, da so se nad ljubljanskim botaničnim vrtom v zadnjih mesecih zgrnili temni oblaki: denacionalizacija in prenehanje sofinanciranja pri MOL. Ali za možnost denacionalizacije res niste vedeli?

Potomka nekdanjih lastnikov je denacionalizacijski zahtevek vložila že leta 1993, ker pa je imela številna druga zemljišča, zemljišča našega vrta ob Ižanki niso prišla prej na vrsto. Kaže, da na MOL niso dovolj natančno preverili vseh zemljišč domnevno v mestni lasti. Upravičenka je sprva zahtevala, da dobi zemljišča vrnjena v naravi. Po ogledu botaničnega vrta, ko smo ji predstavili našo dejavnost, predvsem vpetost vrta v mednarodne povezave, je pristala na odškodnino. S tem so se strinjali tudi pri Slovenski odškodninski družbi in tako so se dogovorili na prvi sodni obravnavi. Zdaj je vse odvisno od državnih uradnikov, ki bodo morali zadevo hitro zaključiti.

Izplačati bi ji morali odškodnino za zemljišča, ki so jih zasegli leta 1945, ko se je vrt razširil. Ta ležijo jugovzhodno od starega zidu, od Marmontove lipe, med Ižanko in železnico.

Brez dotoka mestnega denarja pa botanični vrt tudi ne more delovati, mar ne?

Zavedamo se pomembnega dejstva, da so se vse investicije v botaničnem vrtu v zadnjem desetletju uresničile z denarjem MOL. Zato nas je toliko bolj prizadela novica, da mesto od začetka letošnjega leta ne bo več zagotavljalo sredstev tako kot doslej. Kot razlog navajajo dejstvo, da je država prikrajšala mestni proračun za desetine milijonov evrov.

Zato ste se pred kratkim srečal z ljubljanskim županom.

Lahko rečem, da sem dobil zelo pozitiven vtis. Zoran Janković - pred najinim srečanjem si je sam ogledal vrt - je prvi politik, ki mi je dejal, da vrt ne more zdržati niti en mesec brez sredstev. Videl je, koliko dela zahteva.

Ker je župan zelo pragmatičen človek, ste mu gotovo omenili katere izmed prednosti, ki jih botanični vrt ponuja mestu, kakršno je Ljubljana.

Botanični vrt leži na obrobju Ljubljanskega barja. Če nameravamo razglasiti Barje za naravni spomenik, je vrt idealna informacijska točka. Tu bi obiskovalci začeli svoj ogled in spoznali rastline visokega barja. Teh namreč tam ni več ali pa so skoraj nedostopne. Gojimo jih v vrtu kot nadomestnem rastišču. Potem bi obiskovalci lahko nadaljevali pot na Barje.

Drugo možnost smo predlagali že leta 1995: z ladjico bi se obiskovalec pripeljal do vrta, po ogledu pa bi pot nadaljeval naprej. Ali pa bi z Ljubljanskega gradu peš prišel prek Karlovškega mostu do vrta, po ogledu vrta pa bi se z ladjico odpeljal do središča mesta.

No, v našem vrtu se marsikaj dogaja. Prostor občasno izkoristijo za televizijska in fotografska snemanja, zaključene družbe so v njem praznovale rojstne dneve ali priredile piknike; tako so imeli lani v njem piknik sodelavci podjetja SRC, ki je bilo lani donator našega vrta. Za take zabave je najprimernejše poletje, ko je topleje in na zelenicah ni več cvetja. Seveda pri tem skrbimo, da v vrtu ničesar ne poškodujejo. Prostor oddajamo v najem za razumno odškodnino.

Ali bi se torej v botaničnem vrtu pari lahko tudi poročali?

Seveda, saj smo že imeli zabave po poroki. Tudi sam obred bi lahko izvedli, le matičar bi moral priti v vrt, kar bi morala zagotoviti bodoča ženin in nevesta.

Ker je vstop v botanični vrt prost, verjetno ni znano število obiskovalcev, ki ga obiščejo v enem letu?

Ocenjujemo, da nas obišče od 30.000 do 50.000 ljudi na leto. Število obiskovalcev je odvisno od vremena. Odkar je Ljubljana povezana z nizkocenovnimi letalskimi prevozniki, prihaja veliko tujcev. Za tujce, posebno tiste iz dežel severne Evrope, je samoumevno, da v mestu obiščejo narodno galerijo, kak muzej in tudi botanični vrt. V vrtu jih zanimajo predvsem naše avtohtone rastline.

Vodene oglede za šolske in druge skupine so v novejšem času v vrtu začeli uvajati leta 1986, po letu 1996 pa smo to dejavnost zelo povečali. Prej so prihajale samo šolske skupine, okoli tisoč šolarjev na leto. Zato sem najboljše študente začel usposabljati za vodnike. Zdaj za to skrbi Alenka Marinček. Naši študenti se razvijejo v samostojne vodnike, ki ne vodijo samo po vrtu, temveč tudi po naravi. Skupine vodimo tudi na Mali plac, na Barje, na Sv. Ano in drugam.

Zdaj nas na leto obišče od 5000 do 6000 šolarjev, dijakov in študentov v skupinah, celo do 8500 v najboljših letih. Številke nihajo, ker je obisk odvisen od vremenskih razmer.

Kaj pa namenjate drugim, starejšim ali najmlajšim radovednežem, ki jih zanima rastlinski svet?

Po letu 2001 smo v obnovljeni stari stavbi začeli uvajati redni program. V najnovejši predavalnici je 60 sedežev, zato lahko udeleženci udobno spremljajo predavanja in delavnice. Največ zanimanja je za delavnice s praktičnimi dejavnostmi, kot sta pletenje iz protja ali izdelava piščalk iz vrbovih vej. Prav tako je vselej obiskana delavnica o rastlinah Harryja Potterja.

Že vodenje botaničnega vrta je dovolj zahtevno delo, ob tem pa najdete še čas za pisanje strokovnih in poljudnih člankov ter knjig. V najnovejši knjižici ste strnili svoje večletno raziskovalno delo, ki ga namenjate navadnim malim zvončkom. Kaj vas je pritegnilo pri teh znanilcih pomladi, da potujete po Sloveniji, se sklanjate pod grmovje in jih podrobno opazujete?

V deželah severne Evrope na primer vrtnarji posejejo 80.000 semen divjega šipka zato, da izmed sejancev potem izberejo eno novo sorto. Pri nas nimamo možnosti, da bi delali tako obsežne poskuse, zato sem se namenil poiskati zanimive posebnosti med milijoni primerkov iste rastlinske vrste. Zvončki rastejo vsepovsod, tega sem se lahko lotil brez velikega vložka. Kljub temu je to dolgotrajno delo, proces, ki traja že sedem let. Zdaj se bomo usmerili v to, da bi te posebnosti vzgojili v tolikšnem številu, da jih bomo lahko ponudili na tržišču. V knjižici je opisanih več deset teh posebnosti, ki so naše "blagovne znamke". Če se samo ena od njih uveljavi, bo to že lep uspeh.

Ali bi se še enkrat odločili enako kot pred dvanajstimi leti, da postanete vodja ljubljanskega botaničnega vrta?

Ja, gotovo bi se. Enostavne stvari zame niso izziv. Eden od izzivov pri tem delu je, dokazati tistim, ki nam niso ničesar dali ali prispevali, da se vendarle da marsikaj narediti. Škoda, da ne ugotovijo, da bi bilo smiselno podpreti nekaj tistih ustanov, ki že nekaj veljajo.

Zadnja sprememba: Torek 16. Julij 2019, 5:02.
© 2019 BOTANIČNI VRT