GENIJ IZ UPSALE

CARL LINNÉMorda se ne zavedamo, da je preprosta poenostavitev pomagala k temu, da sta se botanika in zoologija iz opisnega sveta preselili v dodelan, znanstven svet, ki je postal za vse enakopomenski. Znanstveni jezik, latinski, je pripomogel, da se je ves svet lahko sporazumel. Tudi tedanje območje Kranjske (dela današnje Slovenije) je sodelovalo v tej zgodbici.

Pred 300 leti (23. maja 1707) se je na Švedskem rodil slavni Carl Linnaeus– genij iz Upsale, kot so ga poimenovali. V botaničnem in zoološkem svetu je pomenil pravi premik naprej. Kot skromen študent in tudi finančno ne dovolj bogat, je 23. avgusta 1728 zapustil svoj domači kraj Stenbrouhult v Provinci Småland in prišel v Upsalo, da bi študiral medicino. Študij je sicer začel v Lundu, pa mu je njegov voditelj, doktor Johana Rotham, tudi prijatelj njegovih staršev, svetoval, naj gre rajši v Upsalo, kjer so boljši profesorji in tudi dober botanični vrt. Poleg tega je bilo tukaj več finančne pomoči za revnejše študente, kar za Linnéja ni bilo zanemarljivo. Mesto je tedaj štelo okrog 4.000 prebivalcev in od tega je bila četrtina študentov.
Univerza v Upsali je tedaj imela fakulteto za teologijo, pravo, medicino in filozofijo. Študij medicine je tedaj obsegal anatomijo, klinične inštrukcije, botaniko, zoologijo in kemijo, zadnje tri so imenovali predmete narave – prirodopis. Linné je bil zelo radoveden. Ko so v Stockholmu obesili neko žensko, ki so jo potem tam secirali, je odšel tja, da je prisostvoval sekciji. Veliko časa je preživel v univerzitetnem botaničnem vrtu in tam študiral rastline. Botanika je bila njegov največji interes. Čeprav se mu vrt ni zdel v dobrem stanju, je kljub temu rad zahajal tja. Prav tukaj se je srečal s prof. Olofom Celsiusom (Njegov nečak Andres Celsius je določil temperaturno lestvico od 0 do 100 stopinj C), ki je bil dober amaterski botanik in zašla sta v pogovor. Linné je dobil povabilo, da lahko zahaja k njim na hrano. Še bolj pomembno pa je bilo, da je Celsius imel svoj zasebni vrt z mnogimi redkimi Švedskimi rastlinami in bogato knjižnico. Vse to je mlademu Linnéju postalo dostopno. Ob novem letu je bilo v navadi, da so študentje s kako pozornostjo razveselili svoje dobrotnike. Linné pa je napisal kar delo Praeludia Sponsaliorum Plantarum, uvod v poroko rastlin, kjer je opisal spolnost rastlin. Res je bila spolnost rastlin že prej odkrita, vendar se o njej ni dosti razpravljalo. Linné pa je zelo jasno in dobro opisal reproduktivno funkcijo prašnikov in pestičev.
Študent in učitelj
Linnéjevo delo je opazil tudi Olof Rudbeck mlajši, tedaj je bil že precej v letih, profesor botanike v Upsali, ki mu je ponudil, da bi pomagal pri vajah v Botaničnem vrtu. Profesor sam predavanj skoraj ni več imel. Delo je Linné opravljal zelo uspešno. Rudbeck pa ga je najel tudi kot privatnega skrbnika za tri svoje otroke od 24, bil je namreč trikrat poročen. Linné se je tako preselil od Celsiusa k Rudbecku. Pomembnejše kot novo dodatno delo je bilo, da je dobil dostop do knjig svojega profesorja. Linné je med tem odkril, da lahko na osnovi prašnikov in njihove razporeditve razvrsti rastline v sistem 24 razredov, kar je bilo za tisti čas revolucionarno, predvsem pa je bilo zelo praktično. To je prvič zapisal v rokopisu Hortus Uplandicus III (1730), kjer je opisal rastline iz Rudbeckovega botaničnega vrta in ostalih vrtov v Upsali. Tako kot njegov profesor Rudbeck, ki je nekoč potoval na Lapland, je tudi Linné želel na to oddaljeno območje. Maja 1732 je tja res šel in zapisoval tamkajšnje rastline in tudi njihovo uporabo. Tako je s tem začetnik etnobotanike – vede, ki študira in razlaga, skozi zgodovino do danes, uporabo rastlin v različne namene.
Linné se ni bal svojih kolegov, boljših študentov. Slišal je za Petra Artedija, ki ga je ravno tako zelo zanimala narava, kmalu sta postala dobra prijatelja. Začela sta razpravljati o rastlinah, živalih in kamninah, torej treh pomembnih kraljestvih, kot jih je kasneje imenoval Linné. To prijateljstvo in diskusije so za Linnéja pomenile nadaljnji razvoj. Prijateljstvo je šlo celo tako daleč, da sta se dogovorila, da če eden izmed njiju umre, bo drugi objavil njegovo delo.
Zanimivo je, da je bil Linné med študijem več učitelj in raziskovalec kot pa študent. Pravih dobrih predavanj iz botanike in zoologije niti ni imel, ker so jih zaradi starosti profesorjev izvajali le drugi. Za privatna predavanja pa ni imel denarja. Že leta 1733 je dobil možnost poučevanja mineralogije. Takoj je za to napisal skripto. Kljub temu, da je veliko delal, še ni uspel zbrati dovolj denarja, da bi lahko šel na celino na kakšno znano univerzo, kjer bi obranil svojo doktorsko tezo. To je bilo tedaj v navadi. Kako delaven je bil, priča že to, da je v študentskih letih napisal kar štirinajst znanstvenih del.
Sreča pa se mu je le nasmehnila, bolje rečeno, ker je bil dovolj zvedav in ker se je dovolj družil s prijatelji študenti, je dobil je možnost, da gre po Evropi kot skrbnik mlajšega brata enega izmed njegovih študentskih kolegov iz Faluna. Prav v Falunu pa se je tedaj že zagledal v Saro Elisabeto Moraea, hčerko bogatega zdravnika. Ljubezen ni bila dovolj. Linné ni bil dovolj premožen, predvsem pa ni imel še dovolj znanja. Tako je padla odločitev, da mora za tri leta v tujino, da izboljša svoj status in potem bo šele lahko prišlo do odločitve o poroki.
Doktor medicine
Leta 1735 je tako prispel s svojim varovancem v Harderwijk na Nizozemskem. Tukaj so že pred njim mnogi Švedi zelo hitro obranili doktorsko tezo. Po nekaj predavanjih in izpitih in tezi o malariji, je res postal doktor medicine. Z objavo dela Systema nature (1735), ki je bilo publicirano tudi v tem letu, je uvedel tri kraljestva narave: živali, rastline in minerale v velik in pregleden sistem. S tem je postal mednarodno prepoznan.
Prav zvedavost ga je zopet osrečila s tem, da je lahko živel pri direktorju vzhodno Indijske družbe in njegovem amaterskem botaniku Georgu Cliffordu. Linné je postal odgovoren za njegov velik vrt. Tukaj se mu je odprl svet eksotičnih rastlin in vedenje o najnovejših metodah vrtnarjenja. Prav ta družba je namreč uvažala mnoge eksotične rastline in bila tista, preko katere so neznane rastline prihajale v botanične vrtove in v vrtove premožnih slojev.
 Na Nizozemskem pa ga je doletela tudi žalostna vest. Njegov najboljši prijatelj Peter Artedi se je nekega večera po nesreči utopil v enem izmed kanalov v Amsterdamu. Za Linnéja je bil to hud udarec. Izpolnil pa je že pred leti sklenjeno obljubo – objavil je Artedijevo delo o ribah Ichtyologia.
Leta 1738 se je vrnil na Švedsko in se zaročil z Saro Elisabetho. Vendar je za poroko potreboval službo in dovolj denarja. Ker je bil nepoznan doma ni imel pacientov. Zopet ga je rešila njegova iznajdljivost. Z uspešnim zdravljenjem mladeniča s sifilisom … uporabil je živo srebro – si je hitro začel pridobivati paciente in s tem tudi denar. Dobil je povabilo pomembnega odličnika, da zraven kraljeve palače odpre ordinacijo. Kasneje mu je priskrbel tudi delo zdravnika v admiraliteti švedske mornarice. Vse to je bilo dovolj, da se je leta 1739 poročil s svojo že dolgo znano izbranko Saro Elisabetho.
Linnéju pa mesto zdravnika ni bilo dovolj. Želel je na univerzo. Leta 1740 je profesor medicine Olof Rudbeck mlajši, na univerzi v Upsali umrl. Linné je upal na to mesto, sprejet pa je bil Nils Rosén. Že v naslednjem letu pa je bilo prosto mesto za učitelja praktične medicine. Tokrat je bil uspešen in sprejet. Ker pa sta bili botanika, zoologija Linnéju ljubši in ker je bil v njiju močnejši, sta se z leto prej sprejetim Nilsom enostavno dogovorila za zamenjavo, ki je bila 23. januarja 1742 potrjena. Linné je postal profesor teoretične medicine.
Ureditev botaničnega vrta
Botanični vrt Univerze v Upsali je bil tedaj v slabem stanju. Linné je skupaj s tedaj poznanim arhitektom Carlom Hårlemanom, ki je naredil načrt v francoskem stilu, začel urejati vrt, ki je dobil ogrevano orangerijo. Poleg te je vrt vseboval še osem drugih enot: trajnice, enoletnice, nato rastline ob rekah, rastline ob jezerih in močvirske rastline, ob orageriji pa še spomladanske in jesenske rastline in še eksotične oziroma južne. Linné je uporabil vsa poznanstva in pisal sem in tja, da je dobil rastline z vseh delov sveta. Dobil jih je od francoskega kralja in njegovega starega prvega dobrotnika prof. Celsiusa. Botanični vrt je postal eden izmed bogatejših, če ne kar najbogatejši v tedanji Evropi. Rastline so bile razporejene po njegovem seksualnem sistemu, ki ga je javno objavil leta 1737 v delu Genera plantarum na Nizozemskem, prvič zapisal pa v že omenjenem rokopisu Hortus Uplandicus III (1730). Ne gre prezreti dejstva, da so njegova dela brala tako Goethe kot Rousseau. Philosophia botanica (1751), v kateri razlaga svoje principe in metode, je oba omenjena še posebej navdušila.
V delu Species plantarum iz leta 1753, kjer je predstavil 6000 njemu znanih rastlin, je prvič uporabil dvojno poimenovanje rastlin v latinščini, ki ga je v deseti izdaji Systema nature v letih 1758–1759 že dosledno uporabljal. Iz prej dolgih opisnih imen rastlin in živali je uvedel samo dve imeni: eno za rod (genus), ki je prvo in drugo za vrsto (species) ali bolje rečeno vrstni pridevek: primer podlesna veternica – Anemone nemorosa. Ker je tudi kot profesor ohranjal zvedavost in raziskovalno naravo, je v svet je pošiljal svoje učence, da so mu prinašali rastline in kamnine in živali. Zavedal se je, da vsega sam ne zmore. Mnogo imen – tako rastlinskih kot živalskih – nosi njegovo začetnico na koncu, kar pomeni, da jih je on prvi poimenoval. Tudi človeka – Homo sapiens– je poimenoval prav on. Mnoge rastline pa so poimenovane po njegovih učencih.
Vendar Linné ni bil le teoretik, bil je praktik in dober botanik. Ko mu je umrl dober vrtnar, vodja dvanajstih, je sam pomagal in usmerjal delo v vrtu. Študente, neredko jih je bilo tudi 200, je vozil na odlične, že kar vojaško organizirane ekskurzije v okolico Upsale, kjer so proučevali rastline živali in izsledke zapisovali. Do dvojnega poimenovanja rastlin in živali je prišel ravno zaradi praktičnih razlogov. Ob terenskem delu, ko je s študenti zapisoval dolge opise rastlin in živali, se mu je to zdelo predolgo in preveč komplicirano. Zaradi tega je potem uvedel že omenjeno dvojno poimenovanje rastlin, ki se je kljub nasprotovanju kmalu uveljavilo.
Nikoli ni pozabil, kako so mu različni ljudje pomagali v njegovih študentskih letih. Za bogate študente je imel privatne ure, ki so jih le-ti plačevali, revni pa so lahko prihajali brez plačila. V letni rezidenci v Hammarbyju je že tedaj imel poletno šolo s prostori za bivanje študentov. Ker je bil slaven, so k njemu prihajali mnogi tuji študentje iz različnih držav. Čeprav ga je v mladosti učitelj večkrat tepel, je v sam uporabljal povsem drug pristop. Študente je učil z ljubeznijo in veliko vnemo, da bi jih pridobil za raziskovanje. Po 250 letih od njegovih zadnjih predavanj je njegov pristop še vedno živ.
Korespondenca s Scopolijem
Čeprav je bil samozavesten in je sebe visoko cenil, se je znal pogovarjati in sodelovati z mnogimi. Njegova korespondenca je obsežna. V njej pa je tudi tedanja Kranjska. Joannes Antonius Scopoli (1723–1788) doma iz Cavaleseja na Tirolskem, Italijan po rodu, je leta 1754 prišel v Idrijo kot prvi rudniški zdravnik. Leta 1760 je izšla prva in 1772 druga izdaja Scopolijeve Flora Carniolica, vmes pa še leta 1763 Entomologia Carniolica; v drugi izdaja Flora Carniolicaže dosledno uporablja dvojno poimenovanje rastlin. Scopoli in Linné sta si dopisovala in slednji je komaj čakal Scopolijeve knjige. Za prevod njunih pisem je poskrbela upokojena zdravnica prof. dr. Darinka Soban, ljubiteljica Švedske in Linnéja. Čeprav se Scopoli in Linné nikoli nista srečala, so njuna pisma zelo prijateljska in tudi polna zahvale drug drugemu. Kranjski volčič še danes raste v Linnéjevem vrtu, semena zanj pa mu je poslal prav Scopoli, ki je to rastlino našel v okolici Idrije.
Veličina in delo Linnéja botanika, zoologa, geologa, etnobotanika, zdravnika, lekarnarja, učitelja in enciklopedista tako ostaja tudi danes. Njegovo dvojno poimenovanje pa je v vede o naravi vneslo preglednost in enostavnost, predvsem pa razumljivost za ves znanstveni svet. Njegova veličina, čeprav le z veliko črko L. ob latinskih imenih rastlin, živali in človeka pa še danes priča, kako izredno delaven in pronicljiv znanstvenik je bil.
Dr. Jože Bavcon
Botanični vrt v Ljubljani
DELO, 13.9.2007
Zadnja sprememba: Sobota 13. Julij 2019, 15:52.
© 2019 BOTANIČNI VRT