Tropski rastlinjak

Po glasbeni točki, ki so jo izvedli dijaki glasbene šole Moste polje vas prav lepo pozdravljam v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani. Ni naključje da danes tukaj sadimo drevo v spomin pokojne prve profesorice anesteziologije. Veliko vzrokov je za to katerih zgodbica se bo razvila tekom današnje skromne slovesnosti. Morda samo za namig, bila je velika ljubiteljica rastlin. Za kratek pozdrav bi prosila vodjo botaničnega vrta dr. Jožeta Bavcona.

Zanesljivo tega dogodka danes ne bi bilo, če ne bi bilo povezave profesorice z njenimi nekdanjimi študenti, ki so se v tujini zelo uveljavili. Prof. dr. Jože Rupreht priznan anesteziolog iz Erazmove Univerze v Rotterdamu, je tisti, ki je prav tako kot prof. dr. Darinka Soban poleg svoje stroke ravno tako še navdušen hortikulturnik ali skratka oboževalec rastlin. Njegova pobuda je bila, da bo tukaj v vrtu poleg drevesa hruške Strdenke še druga hruška, tokrat potomka stare kavkaške hruške, ki so jo našli ob obisku internacionalnega dendrološkega društva v Armeniji. Od tega drevesa so semena dobro vzkalila in danes sadimo eno izmed njih. Prav tukaj zraven smo leta 2003 posadili še eno drugo hruško – strdenko za še eno našo znamenito rojakinjo baroneso g. Jeleno De Belder častno predsednico omenjenega internacionalnega dendrološkega društva. To gospo je prof. dr. Darinka Soban rada vodila na Nanos in jo je imenovala moja velika sestra. Prav zato k besedi vabim prof. dr. Jožeta Ruprehta.

Botanični vrtovi so bili ustanovljeni prav za potrebe medicinskega študija, zato so vsi najstarejši vrtovi z njim povezani od Padove 1545 do Ljubljanskega 1810, ki je bil prav tako ustanovljen za potrebe medicinskega študija. Zato je povezava botaničnih vrtov in medicine in Univerz že vse od njihovega ponovnega vznika v novem veku. Danes se tako torej vračamo v tisti prvobitni namen botaničnih vrtov, zato k besedi vabim prof. dr. Manohina, naslednika prof. dr. Darinke Soban, da spregovori nekaj o njenem delu.

Častna naloga, spregovoriti na svečani prireditvi v spomin na prvo profesorico anesteziologije, doktorico Darinko Soban, o njenem življenju in delu, je hkrati lahka in težka. Lahka zato, ker med nami zaradi njene vsestranskosti skoraj ni nikogar, ki se ne bi srečal z njenim delom in pri tem spoznal njeno izjemno širino duha in razgledanost; težka pa, ker so besede, s katerimi skušamo oživiti spomin na prehojeno pot in dejanja, preokorne in premalo izbrane, da bi z njimi lahko izrazili spoštovanje in občudovanje, ki  ga ob svečani prireditvi še posebej občutimo.

Osrednje vodilo v njenem življenju in delu je bila narava, opazovanje in doživljanje narave, želja po vzgajanju in raziskovanju ter po spoznavanju vsega lepega. Za študij si je tako izbrala medicino, ki naštete lastnosti in odprtost opazovanja posebej potrebuje. Že med študijem pa se je pokazala še ena velika vrlina: rahločuten posluh za trpljenje, krivico in zatiranje. Študij medicine je morala med drugo svetovno vojno prekiniti in po izpopolnjevanju na kirurški kliniki v Ljubljani se je kot pripravnica vključila v partizansko saniteto IX. korpusa. Takrat je prvič tudi v praksi začutila veliko potrebo in željo po branju in izobraževanju: mnoge strokovne knjige, ki bi jih pri svojem delu nujno potrebovala, so v vojnih razmerah ostale doma.

Po vojni je s študijem medicine nadaljevala. Med študijem je bila tri leta pomožna asistentka na Inštitutu za patofiziologijo v Ljubljani, kjer je sodelovala tudi pri raziskovalnem delu. Promovirala je januarja 1949. Med pripravniškim stažem je dve leti na dentistični šoli v Ljubljani poučevala anatomijo in fiziologijo. Od januarja 1951 je bila zaposlena kot anesteziologinja na kirurški kliniki v Ljubljani, od leta 1952 je bila vključena v stalno ekipo, ki je opravljala operacije na pljučih na Zveznem inštitutu Golnik.
Kot prva anesteziologinja je bila izbrana za asistentko na katedri za kirurgijo Medicinske fakultete.
Od začetkov svojega dela v anesteziologiji je sodelovala pri eksperimentalni kirurgiji, zlasti v pripravah za operacije na pljučih in kasneje na srcu.
Marca 1954 je v Zagrebu opravila specialistični izpit.
Od leta 1960 je enajst let vodila anestezijski oddelek kirurške klinike.
Leta 1974  si je kot prvi slovenski anesteziolog pridobila akademski naslov doktorice znanosti. Istega leta je bila izvoljena v naziv docentke, leta 1977 v naziv izredne profesorice in leta 1982 v naziv redne profesorice za anesteziologijo in reanimatologijo. Upokojila se je leta 1990, vse do upokojitve je za študente medicine redno vodila tudi vaje iz anesteziologije.

Leta 1981 je s sodelavci pripravila predlog pravilnika o štiriletni specializaciji iz anesteziologije z reanimatologijo s katalogom znanja in storitev.
1987. leta je bil na osnovi njene argumentirane utemeljitve ustanovljen razred za anesteziologijo, ki je v okviru katedre za kirurgijo nakazoval ločenost kirurgije in anesteziologije ter nekaj let kasneje odločilno prispeval k ustanovitvi samostojne katedre za anesteziologijo.

Profesorica doktorica Darinka Soban se je izpopolnjevala v bolnišnicah v Belgiji, Franciji, na Danskem, Nizozemskem, Švedskem, pa tudi drugod. Leta 1957 se je v centru Svetovne zdravstvene organizacije za usposabljanje anesteziologov v Kopenhagnu udeležila Sedmega  tečaja anestezije in si po opravljenih izpitih pridobila diplomo. Ko so se prvi diplomanti tega tečaja vrnili, je bila šola za usposabljanje anesteziologov ustanovljena tudi pri nas. Profesorica Soban je do leta 1960 sodelovala kot predavateljica in inštruktorica, nato tudi kot vodja. Ker medicinske sestre in tehniki pouka iz anesteziologije niso imeli v programu, je zanje organizirala tri dvomesečne tečaje za pomoč pri anestezijskem delu. Leta 1977 je kot mentorica spremljala skupino ljubljanskih študentov medicine med enomesečno počitniško prakso na kirurški kliniki v Leningradu. Poleg študentov medicine, specializantov in medicinskih tehnikov je vzgajala tudi širšo javnost; tako je med drugim leta 1966 z dr. Milanom Hodaličem pripravila televizijsko oddajo o sodobnih postopkih oživljanja.

Aktivno se je udeležila številnih domačih in tujih strokovnih srečanj. Leta 1958 je organizirala in sedem mesecev vodila anestezijski oddelek v Kalmarju na Švedskem. Od leta 1969 je vsako leto krajše obdobje delala v anestezijskih oddelkih na Nizozemskem in kasneje na Švedskem ter pridobljene izkušnje prenašala v domačo klinično prakso. Tako je že konec petdesetih let v drugem desetletju izrazitega prevladovanja splošne anestezije začela v domačo klinično prakso uvajati sodobne metode področne anestezije z novimi švedskimi lokalnimi anestetiki.
Spodbudila je sestavo domačega anestezijskega aparata tipa Boyle, poimenovanega Matjaž, ki je bil zaradi težav z uvozom dolga leta praktično edini anestezijski aparat pri nas in so ga naročale tudi bolnišnice iz drugih jugoslovanskih republik. Po njenem prizadevanju je bila leta 1962 v Mengšu zgrajena tovarna dušikovega oksidula.

Leta 1959 je predsedovala Sekciji slovenskih anesteziologov, leta 1993 je postala njena častna članica. Za zasluge pri razvoju anesteziologije ji je Jugoslovansko združenje anesteziologov  leta 1981 podelilo Bettinijevo medaljo.

Pri razvoju in osamosvajanju slovenske anesteziologije je profesorica dr. Darinka Soban orala ledino. Z zanosom in z velikim uspehom. Seveda pa pri takem delu nikoli ne gre brez težav in ovir, ki jih je uspešno premagovala. Brez njenega izhodiščnega deleža se slovenska anesteziologija  prav gotovo ne bi razvila do sedanje ravni.

Profesorica pa je dejavno posegla tudi na številna druga področja. Dolga leta je bila članica Prirodoslovnega društva Slovenije, pa tudi članica Društva slovenskih književnih prevajalcev ter ustanovna članica leta 1994 ustanovljenega Slovensko-švedskega društva. Prevajala je iz leposlovja in mladinske književnosti, pa tudi poljudno-naravoslovna in hortikulturna besedila iz švedskega, angleškega in nemškega jezika. Zaradi predanosti naravoslovju in velikega smisla za slovensko besedo ter odličnega poznavanja tujih jezikov njeni prevodi in komentarji  bralce vzgajajo in bogatijo, pomenijo pa tudi strokovni prispevek, saj je med drugim utemeljila pomen dr. Scopolija in njegovo povezavo s Karlom Linnéjem (njuno medsebojno dopisovanje je prevedla iz latinščine), v novejšem času pa je pokazala tudi na švedsko-slovenske vezi v  literaturi.

Ponosni smo, da smo smeli biti učenci prof. dr. Darinke Soban in se bogatiti ob njenem delu, prav tako pa smo ponosni tudi na današnjo svečanost, ki pomeni veliko priznanje za njeno izjemno vsestranskost in smisel za vse, kar človeka navdušuje in bogati.

red. prof. dr. Aleksander Manohin, dr. med.

povzeto po: Manohin A. Osemdeset let profesorice Darinke Soban. Med Razgl 2000; 39(4):453-4)

Prof. dr. Darinka Soban je bila vedno navdušena nad mladimi, spodbujala jih je. K besedi vabim sedanjo predstojnico katedre za anesteziologijo doc. dr. Majo Šoštarič.

Spoštovane gospe, gospodje, dragi kolegi in kolegice!

V veliko veselje mi je, da smo se danes zbrali tukaj na pobudo cenjenega profesorja Ruprehta in vodstva Botaničnega vrta v Ljubljani. To srečanje je dokaz, da znamo še vedno ceniti in se spominjati za znanost tako pomembnih Slovencev kot je bila prof. Darinka Soban.

Ko sem pričela specializacijo iz anesteziologije, je prof. Soban delala v Bolnici Petra Držaja in specializante, ki smo bili pri njej, je naučila vseh skrivnosti anesteziologije, še posebno področne anestezije. Bila je vodilna na tem področju in kot popolna začetnica sem z občudovanjem opazovala kako spretna je pri svojem delu in bila vedno na novo navdušena nad bistrostjo njenega uma.

Če pomislim kakšno veliko delo je naredila, ko je utirala pot mladi veji medicine anesteziologiji, sem ji jaz in seveda smo ji mi vsi lahko hvaležni, ker nam je olajšala delo pri afirmaciji anesteziologije.

Prepričana sem, da bi bila navdušena nad vsemi novostmi, novo opremo in novimi učinkovinami, ki jih uporabljamo v moderni anesteziologiji. Ne bi pa bila navdušena nad spremembami v družbi, ki jih zaznamujejo vsakodnevno hitenje in pehanje za materialnimi dobrinami.

Prepričana sem tudi, da bi se draga profesorica strinjala s taoistično modrostjo, ki pravi

Drevo, mogočno, da ga ne objameš z rokami, vzklije iz drobnega semena. Tempelj, višji od devetih nadstropij, zraste iz prgišča ilovice. Potovanje, dolgo tisoč milj, se začne z enim samim korakom.

Naj sklenem svoj uvodni nagovor z besedami Torgnyja Lindgrena iz njegovega romana Resnici na ljubo, ki ga je prevajala profesor Sobanova.

Ko sedim in vse to opisujem, poslušam neprestano oddaljeni šum morja, in ko dvignem pogled, mi obstane na mandljevcu v cvetju.

Doc. dr. Maja Šoštarič, dr.med.
Predstojnica
Katedra za anesteziologijo in reanimatologijo
MF Ljubljana

Njeno življenjsko pot in delo je predstavila še njena prijateljica prim. Marija Cesar-Komar iz Bolnišnice v Slovenj Gradcu in v imenu Slovenskega združenja za anesteziologijo in intenzivno medicino.

Ob koncu pa bi povabila še vodjo vrta da z nekaj besedami pove o njeni veliki ljubezni - rastlinah, ki jih je tako rada imela tako v vrtu kot v naravi.

Sedaj pa vabim prof. dr. Jožeta Ruprehta in nekdanjega ambasadorja g. Leona Marca, da skupaj posadita drevo tako kot sta v Den Hagu skupaj sadila lipo.

prof. dr. Farinka Soban, kavkaška hruška, Jože Rupreht, posaditev sadikprof. dr. Farinka Soban, kavkaška hruška, Jože Rupreht, posaditev sadik

prof. dr. Farinka Soban, kavkaška hruška, Jože Rupreht, posaditev sadikprof. dr. Farinka Soban, kavkaška hruška, Jože Rupreht, posaditev sadik

prof. dr. Farinka Soban, kavkaška hruška, Jože Rupreht, posaditev sadikprof. dr. Farinka Soban, kavkaška hruška, Jože Rupreht, posaditev sadik

prof. dr. Farinka Soban, kavkaška hruška, Jože Rupreht, posaditev sadikprof. dr. Farinka Soban, kavkaška hruška, Jože Rupreht, posaditev sadik

USTANOVA S TRADICIJO IN ZNANJEM, ŽE VSE OD LETA 1810!

BOTANIČNI VRT PRAZNUJE - ŽE 210 LET VARUH BIODIVERZITETE!

Zadnja sprememba: Torek 27. Oktober 2020, 19:16.
© 2020 BOTANIČNI VRT