Tropski rastlinjak

Franc Hladnik “Ilirskih rož vertnar” kot so zapisali ob njegovi smrti se je rodil na današnji dan.

Franc de Paula Hladnik je bil rojen 29. marca 1773 v Idriji, kjer je tedaj že več kot 200 let deloval najmočnejši rudnik živega srebra v tedanji habsburški monarhiji. Bil je sin rudniškega nadzornika Matije in matere Doreteje. Ker je v Idriji rudnik prinašal kruh vsemu prebivalstvu v tej kotlini, kjer je bilo obdelovalne zemlje malo, je bilo povsem logično, da ga je oče spočetka uvajal v praktično rudarstvo. Vendar sin ni kazal nagnjenja k temu, ampak k študiju. Oče je bil očitno dovolj prosvetljen kot nadzornik, da ga je dal najprej v osnovno šolo, ki je bila v Idriji in nato v gimnazijo v Ljubljano, ki jo je leta 1789 končal z odličnim uspehom. Nadaljeval je filozofske študije na liceju 1790 do 1791 in jih prav tako končal z odličnim uspehom. Nato je vstopil v teologijo in bil 19. junija 1795 posvečen v duhovnika. Zaradi šibkega zdravja pa ga za duhovniško službo niso uporabili (Rechfeld 1849, Voss 1884, Praprotnik 1994). Še istega leta je postal skriptor v ljubljanski licejski knjižnici. 8. oktobra 1796 so ga imenovali za učitelja četrtega razreda normalke, nato 1800 za izrednega učitelja na mehanični šoli v Ljubljani, 21. junija je postal začasni in 5. januarja 1803 redni ravnatelj normalke v Ljubljani. Leta 1807 je zasedel mesto gimnazijskega prefekta.

Franc Hladnik

Po delih, ki jih je opravljal, se vidi, da je bil zelo sposoben, saj je hitro napredoval, ne glede na to, da je bil v mesto priseljen. Njegovo znanje in uspešno upravljanje zaupanega mu dela mu je pomagalo, da je lahko napredoval. V času Ilirskih provinc je, kot je razvidno iz arhivskih dokumentov in zapisov (Rechfeld 1849, Voss 1884, Polec 1929, Pintar 1939, Arhiv RS), postal profesor naravoslovja in botanike na visokih šolah. Kljub temu, da so bile Ilirske province 1813 ukinjene in da je imel Hladnik visoko mesto profesorja v tedanjih šolah in vodil botanični vrt, pod obnovljeno habsburško oblastjo ni imel težav. Viri navajajo, da so Avstrijci vohunsko nadzirali tedanje ozemlje provinc, kar pomeni tudi ljudi, ki so sodelovali s Francozi, vendar je bilo pri obnovi oblasti očitno pomembnejše znanje in sposobnosti, ki jih je kdo imel. Kako si drugače razlagati dejstvo, da je dvorna komisija za študije v dekretu 4. decembra 1815 zapisala, da se je gimnazija v dveh letih Hladnikovega vodenja toliko dvignila, da jo je mogoče postaviti ob bok najboljših v avstrijskih provincah. Cesar Franc I. je Hladnika 13. marca leta 1819 odlikoval z veliko zlato medaljo z ušescem in trakom, kot je zapisal Voss (1884). Tudi na edinem ohranjenem portretu Amalije v. Hermannsthal, ki ga hrani Narodni muzej Slovenije in je v letih 2009 in 2010 predstavljen na razstavi ob 200 letnici Ilirskih provinc v Narodnem muzeju v Ljubljani, jo nosi na desni strani. Morda je za svoja napredovanja poleg znanja, ki ga je povsem očitno imel zelo veliko, imel še dober čut za organizacijo. Uspel je voditi tako gimnazijo kot vrt in obe ustanovi dvigniti na visok nivo. Takoj po ukinitvi Ilirskih provinc mu je uspelo ohraniti botanični vrt, čeprav je habsburška oblast vse francoske ustanove ukinila. To gre morda pripisati prav karakterju Hladnika, ki ga po Babniggu Voss (1884) opisuje takole: »Njegovo temeljno načelo je bilo poslušati in molčati in med vsemi njegovi darovi pa se je najbolj odlikoval njegov um«.

Prav gotovo ima za ohranitev botaničnega vrta po prihodu stare oblasti zasluge poznanstvo Hladnika z avstrijskim botanikom Hostom. Pintar (1939) ga imenuje kar angel varuh ljubljanskega botaničnega vrta. Hladnik se je z njim dopisoval že od leta 1812 in mu tudi pošiljal rastline. Host je že prej sodeloval z botaniki, ki so delovali na Kranjskem, predvsem s Karlom Zoisom. V Ljubljani je deloval Zoisov krog, ki ga je vodil njegov brat Žiga Zois (Aljančič s. sod. 2001). V njem so delovali tedanji prebuditelji. V pismu, ki ga je Jernej Kopitar, pisec prve znanstvene slovnice slovenskega jezika, v tem času delujoč na Dunaju, poslal Zoisu omenja tudi Hosta. »Botanika Hosta sem nedavno spoznal v njegovem vrtu pri Belvederu (dunajskem botaničnem vrtu), ko sem bil z univerzitetnim bibliotekarjem tam na sprehodu. Sploh nisem vedel, da je Ilir. Prav tedaj je pisal Hladniku«. (Kopitar 1812). Host je bil namreč rojen na Reki v sedanji Hrvaški 6. 3. 1761 in je umrl 1834, zato mu ilirski duh, ki so ga vzpodbudili Francozi, ni bil tuj.

Praznovanje 210 letFranca Hladnika je za botaniko najverjetneje navdušil Wulfen, kot navaja Voss (1884), kar dokazuje s pismom z dne 19. marca 1803, kjer se mu Wulfen zahvaljuje. Wulfen je umrl leta 1805, torej dosti prej, kot je Hladnik začel s poučevanjem botanike. Hladnik je kot botanik dobival vedno večji ugled med tedanjimi evropskimi botaniki. S Hostom si je tako od leta 1812 redno dopisoval, leta 1821 sta se srečala tudi v Ljubljani, ko je bil tukaj kongres svete alianse. Šlo je za politični kongres, ki so se ga udeležili ruski car Aleksander I., avstrijski cesar Franc I., neapeljski kralj Ferdinad IV. in modenski vladar Franc IV. ter predstavniki Francije, Velike Britanije, Prusije in posameznih italijanskih držav in še okoli 500 pomembnežev. Ljubljana je ob kongresu štela le 20 000 prebivalcev. Za vse omenjene in še vso spremljevalno osebje je bilo potrebno urediti prostore za bivanje. Kongres je trajal od 10. januarja do 22. maja leta 1821 in tedaj v Ljubljano, kjer se je odvijalo prav zaradi tega zelo družabno življenje, zvabil tudi številne obiskovalce iz drugih delov monarhije in od drugod (Šumrada 1992, Holz 1997). Host je v Ljubljano prišel tedaj kot zdravnik cesarja Franca I. (Pintar 1939). Tako sta se z Hladnikom, katerega prijatelj je bil, kot je navedeno v rokopisnih zapiskih vrta, verjetno lahko večkrat srečala in pogovarjala. Hladnik je po virih (Voss 1884) prispeval številne prispevke za Hostovo delo Salices in Flora austriaca.

Ob 210 letnici delovanja Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani smo ustanovitelju vrta Francu Hladniku 11. 7. 2020 odkrili doprsni kip.

Več o Francu Hladniku pa lahko preberete v monografiji Franc Hladnika, ki smo jo izdali v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani.

USTANOVA S TRADICIJO IN ZNANJEM, ŽE VSE OD LETA 1810!

BOTANIČNI VRT PRAZNUJE - ŽE 211 LET VARUH BIODIVERZITETE!

Zadnja sprememba: Sobota 25. September 2021, 19:18.
© 2021 BOTANIČNI VRT