Nagovor prof. dr. Toneta Wraberja na predstavitvi knjige dr. Jožeta Bavcona, ki je izšla v počastitev 190-letnice Botaničnega vrta v Ljubljani

 

(10. oktobra 2000) 

Oglejte si še nekaj fotografij!  

      

Spoštovani!

     

Ni prav pogosto, da je v naši domovini komu dano govoriti ob 190-letnici neprekinjenega delovanja kake ustanove. Prav to veselje je bilo dodeljeno meni, ki očitno sodim v starejši rod slovenskih botanikov, povrh vsega pa se prav rad zazrem tudi v preteklost, zlasti še, če je ta napolnjena z omembe vrednimi dosežki, tako kot to velja za ustanovo, katere 190-letnice se spominjamo in jo slavimo na današnjem druženju. Vabilo k temu druženju nas je pripeljalo v ljubljanski botanični vrt, kdor še ne verjame, ga bo prepričal pogled v zeleno okolje, ki nas obdaja.

     

Prav zares, imam dovolj vzrokov, da bi govoril predvsem o prihodnjih časih našega skoraj 200-letnika in to bom tudi še storil, vendar se tudi zavedam, da bi bilo zelo narobe, če ne bi poprej omenil vsaj nekaj dejstev iz bogate tradicije naše imenitne ustanove. To je toliko bolj upravičeno, ker se v današnjem času, naklonjenem vsesplošnemu pretiravanju, za tradicionalno največkrat šteje tudi že tisto, kar traja morda 15, 10 ali celo manj let. 190 -letnica nepretrganega obstoja pomeni vse kaj drugega, gre za resnično tradicijo, pri kateri je najbolj nenavadno to, da je po letih sicer stara, po podobi, delovanju in še vsaj nekaj stoletni prihodnosti pa nadvse mlada.

     

Poglejmo zdaj kako je s to našo 190-letno mladenko!

     

Pravijo, da so Napoleonove vojske pri nas pustile tudi fizične nasledke, ki še vedno živijo med nami. Vsaj v enem primeru je to dokazano: leta 1810 so se v Ljubljani, središču novoustanovljenih Ilirskih provinc, pojavile Osrednje šole, ki so se zagledale v prelepo mladenko, našo slovensko (drobnjakarji bi dejali - kranjsko) Floro, po domače Cvetano. Zakonska zveza je bila hitro sklenjena, poročitelj je bil Idrijčan Franc Hladnik, ki mu to opravilo ni moglo biti tuje, saj je bil duhovnik, poleg tega profesor na ljubljanski gimnaziji, ki je kot perfekt podpisoval tudi Prešernova spričevala, mimogrede pa še botanik, ki so ga cenili tudi zunaj tedanje Kranjske, npr. na cesarskem Dunaju. Rodil se je krepak otrok, tako krepak, da živi še danes. Hitro slovo enega od staršev ga ni moglo prizadeti, saj mu je bila Cvetana - ob pomoči vedno novih očetov - skrbna mati vse do današnjih dni. Leta 1843 je dobila prvo zahvalo, Pregled kranjske flore, izpod peresa hladnikovega učenca, vrtnarja in pozneje tudi predstojnika vrta Andreja Fleischmanna. Nekako 50, morda 60 let po sklenitvi zakonske zveze se je zazdelo, da je v vrtu najpomembnejše sadno drevje v kar največ sortah. Tako je bilo vse do leta 1886, ko je Cvetana našla novega izvoljenca. Ta zakon je bil zelo trden, saj je trajal vse do 1931. leta. Mož, Alfonz Paulin po imenu, je bil iz prave snovi, vedel je, da Cvetane ne gre zanemarjati, pa ji je zato on siceršnji profesorski službi posvečal vso svojo raziskovalno slo. Kot samski pri tem ni imel težav. Marsikaj smo v njegovem obdobju izvedeli o kranjskem rastlinstvu. Vpeljal je mednarodno zamenjavo semen, prvič v letu 1889. V vrtu je nastajala tudi herbarijska zbirka, temelj takšne zbirke na današnjem Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete. Po tedanjih in še vedno delujočih vzorih je v letih 1901 - 1936 izdajal eksikatno zbirko "Flora exiccata Carniolica/Posušena flora Kranjske". Ko je nastala ljubljanska univerza, je nekaj semestrov tudi predaval, seveda botaniko. Prišlo je leto 1918, z njim pa razpad rojstne državne skupnosti. Rodila se je nova, ta pa je vrtu vrnila prvotni okvir, saj je po več kot 100 letih spet postal botanični vrt univerze. V prvem času tega obdobja ga je še vodil A. Paulin, zatem pa je bila povezava med vrtom in raziskovalno dejavnostjo njegovih vodij bolj ohlapna ali te sploh ni bilo. Leta 1964 je vodstvo prevzel algolog Jože Lazar. V njegovem času se je vrt precej povečal, dobil prvi in doslej edini rastlinjak, postavljeno je bilo spominsko znamenje Alfonzu Paulinu (1963), s posebno publikacijo je bila zaznamovana 150-letnica vrta (1960); na Lazarjevo obdobje je vezano vse slovensko pionirsko raziskovanje sladkovodnih alg, z "Algami Slovenije: Seznamom sladkovodnih vrst in ključem za določanje" kot glavnim delom (1960). Lazarjev naslednik Vinko Strgar je bil izobražen biološko in kot prvi vodja tudi vrtnarsko. V njegovem času (1967-1992) so v vrtu potekale raziskave rodu modrik (Sesleria), opravljeni so bili poizkusi gojenja velebitske degenije, rumenega sleča in Blagajevega volčina, izšel je prvi vodnik po vrtu (1973). In novospoznani netresk z Donačke gore je bil krščen z Juvanovim priimkom (1971), s priimkom Paulinovega učenca, ki je v botaničnem vrtu deloval od leta 1896 do 1960 in postal pojem slovenskega botaničnega vrtnarjenja.

     

Tako smo v današnjih dneh. Od leta 1995 vrt vodi Jože Bavcon. V tem času je bilo v vrtu marsikaj obnovljeno, dobesedno razcvetela se je vodniška dejavnost, nastala je publikacija zaradi katere smo se danes zbrali, in... O tem "in..." malo pozneje, zdaj pa kakšna beseda o - sredstvih, seveda.

     

Tukajšnji in zdajšnji vrt svoje naloge opravlja z zelo skromnimi, lahko bi rekel, sramotno nizkimi sredstvi. To pa ne pomeni, da ni razumevanja za njegovo delovanje. Ko sem omenil sramotno nizka sredstva, sem imel v mislih, naj tako povem, redno, pasovno financiranje. To, kar je bilo v vrtu obnovljeno, in tega ni bilo malo, se je zgodilo z izrednimi sredstvi, pridobljenimi zaradi razumevanja Mestne občine Ljubljana, v zadnjem času tudi Ministrstva za znanost in tehnologijo. Bogato opremljena publikacija, zaradi katere smo se zbrali, izhaja pri založbi Kmečki glas, omogočila jo je prav tako Mestna občina Ljubljana. Za manjši vodnik o vrtu (1998) gre zasluga založbi Krokar, za propagandno gradivo že omenjenim podpornikom in še nekaterim. Najbrž tudi sodelovanje hortikulturno razgledanega zagnanca g. Staneta Sušnika ni bilo kar tako.

                        

Stanje se torej izboljšuje, vendar je največja naloga še pred nami. V mislih imam ureditev Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani na že dolgo temu namenjenemu prostoru v Biološkem središču ob Večni poti. Tja, na mnogo večjo površino, naj bi Botanični vrt - tukajšnji vrt kot zavarovani spomenik oblikovane narave seveda ostane! - širil svoje delovanje na raziskovalnem, izobraževalnem, naravoohranjevalnem ter duhovno in telesno rekreacijskem področju. Ta naloga ni majhna, je pa resnična spodbuda za novo tisočletje. Ko sem bil letos po precej letih spet v botaničnem vrtu Kew Gardens pri Londonu, sem bil ob tem, kar sem tam videl, ponosen, da sem botanik. Tako mi je pri srcu in pameti tudi tukaj in danes, verjamen pa, da bo razlog za ponos v novem vrtu še toliko večji. Predstavljajmo si, kaj bo ljubljanskemu meščanu pomenilo, da bo na eni strani Večne poti lahko videl kravo, da, kravo!, in leva, na drugi strani pa Blagajev volčin in kaktus, ki mu zaradi nočnega cvetenja pravimo kraljica noči, da bo lahko ves dan preživel med zverinjaki in rastlinjaki, v naravnem in primerno oblikovanem sonaravnem okolju, ne samo domačem, temveč tudi tujem.

           

Sicer pa naj končam, saj sem se pravkar zavedel, da govorim kot kandidat na takšnih ali drugačnih volitvah in da se bo kmalu začel predvolilni molk. Naj torej umolknem!

   

    

Tone Wraber, 10. oktobra 2000

Zadnja sprememba: Petek 31. Julij 2020, 17:07.
© 2020 BOTANIČNI VRT